Brane Škerjanc vrednoti nastop ameriškega punk/ stoner/ psihedeličen rock tria Dead Meadow v Orto baru ... (v celoti!)
Dead Meadow; nedelja, 23. 03. 2008; Orto bar, Ljubljana
* Ljubljano so v okviru evropske turneje obiskali ameriški psihedelični stoner rockerji Dead Meadow. Zasedba je začela ustvarjati že skoraj pred desetimi leti v Washingtonu. V nasprotju s častitljivo washingtonsko hard core in punk tradicijo so se podali v raziskovanje hard rockovskih kitarskih refrenov iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ki jih ves čas kombinirajo z močno dozo zasanjanih in apatičnih melodičnih rockovskih epopej. Člani zasedbe pravijo, da je v zadnjem obdobju washingtonska glasbena scena v nezadržnem zatonu, zato so se odločili preseliti v Los Angeles. Že iz zgodovinskega vidika je to veliko bolj prijazno okolje za ustvarjanje psihedeličnih rockovskih slogov.
Februarja so pri pomembni neodvisni založbi Matador izdali že svoj peti studijski album z naslovom »Old Growth«. Ta predstavlja rahel odklon od njihovega klasičnega spogledovanja s predvidljivo stoner rockovsko opojnostjo. Na zadnjem albumu skušajo v svoj glasbeni izraz vnesti tudi elemente »americane« in bluesovskega svetobolja. Ameriškemu triu je slogovna popestritev prežvečene stoner rockovske repeticije na studijskih posnetkih dostojno uspela. Ravno zaradi solidnega albuma smo lahko pričakovali tudi izvirno koncertno izvedbo.
Kljub nedeljskemu vzdušju in dokaj neugodnim vremenskim razmeram se je v Orto baru zbrala manjša skupina zvestih oboževalcev psihedeličnega stoner rocka. Dead Meadow so ležerno zasedli oder in lenobno pričeli z interpretacijo svoje rockovske vizije. Zaradi svoje lenobnosti in apatičnosti so glede na njihov glasbeni slog delovali prav zabavno verodostojno. Že ob drugi skladbi je privrela na dan nadarjenost bobnarja »Stephena McCartyja«, ki je bil na nedeljskem koncertu najbolj prepričljiv člen zasedbe. Skozi celoten nastop je dinamično prepletal trenutke lahkotne zamaknjenosti in prodornejše elemente rockovske vznesenosti. Basist »Steve Kille« kljub dostojni tehnični podkovanosti ni uspel nadgraditi solidne ritmične iskrivosti, vendar ne toliko po lastni krivdi, temveč prej zaradi pretiranega ozvočenja celotne zvočne podobe, ki je pogosto moteča na koncertih v Orto baru.
Zaradi nerazumljive glasnosti je bil zvok njegovega basa popolnoma razmazan in nerazločen, tako da so si morali nekateri navzoči ob udarnejših delih skladb večkrat zatisniti ušesa. Frontmen zasedbe, »Jason Simon«, je spretno pletel prepoznavne, z »Black Sabbath« navdahnjene kitarske »rife«, ki so bili repetitivno razvlečeni in linearni. Njegovi solistični vložki so bili tehnično dovršeni, vendar pretirano raztegnjeni. Lenobna zamaknjenost njegovega nekoliko hreščavega vokala je zapeljevala zbrano občinstvo. Skladbe so delovale na moč linearno. Vse skupaj se je odvijalo po naslednjem strukturnem zaporedju: v uvodu skladbe so glasbeniki podložili enosmeren kitarski rif, ki je bil nadgrajen z enoglasnim monotonim prepevanjem, sledil je kitarski solo in vrnitev na začetni kitarski »rif«, razvlečen v neskončnost. Tako se je odvijal celoten koncert, ki je bil le na trenutke začinjen s kratkimi vložki blues iskrivosti. Melanholična psihedelična prežetost, ki je značilna za njihove studijske glasbene izdelke, se je ves čas umikala stoner rockovski neposrednosti prebojne teže zvočne celote. Nekateri navzoči oboževalci tovrstnega glasbenega sloga so bili kljub vsemu zelo zadovoljni. Dead Meadow so namreč kljub vsemu zelo vešči interpreti svojega slogovnega vrtička in če bi bil zvok v Ortu nekoliko boljši, bi morda zasvojili tudi nas. Če nič drugega, jim je potrebno čestitati za vztrajnost. Le redki lahko tako dolgo vztrajajo pri enem in istem kitarskem rifu.
Pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>