Torek, 25. 3. 2008
Igor Bijuklič
»Sonce je emblem velikih kraljev,« pravi Chardin, ko je priča kronanju Sulejmana Tretjega, perzijskega kralja. Sončni kralj Ludvik XIV. bi se gotovo strinjal z njim, še bolj pa bi bil zadovoljen, če bi v njegovem emblemu tičala kar Meduzina glava. Angleški kralj Edvard II je bil skromnejši, a nič manj slikovit, v njegovem emblemu je bil jelen, ki je nosil sonce. Despotska vladavina bije v oči, bi rekel Montesquieu.
Tako kot v trdi temi, tako se tudi ob vsemogočnem blišču nič ne vidi.
V antični Lidiji je živel Giges, ubog pastir. Ko se je po silni povodnji in potresu klatil po opustošeni zemlji, je našel neznano votlino. Previdno se je spustil vanjo in na svoje veliko presenečenje tam našel prstan. Ne vedoč, kakšen dar je prejel, je s prstanom na kazalcu zapustil razpoko. V soju sončnih žarkov ga je lesketava kovina bodla v oči. Poskušal je prstan obrniti, da bi preusmeril zaslepljujoče žarke. Takrat pa je osupnil, zakaj spoznal je, da je postal neviden.
Ponovno je preizkušal prstan. Ko je obrnil okvirček navznoter, je postal neviden, ko ga je obrnil navzven, pa je postal viden. Gigesu se je zavrtelo v glavi, zapustil je čredo na planoti in takoj zdirjal v mesto. Kmalu je dosegel, da so ga uvrstili med sle, ki so se namenili h kralju. Ko je stopil v palačo, je obrnil okvirček prstana navznoter. Še isti dan je prešuštvoval s kraljico, z njo skoval zaroto proti kralju in ga ubil. Tako je ubožni pastir Giges še pred mrakom osvojil oblast in postal kralj.
Pastir Giges je pridobil atribute božje moči. Izmaknil se je pogledu drugih smrtnikov. Ni postal ravno bog, saj je njegov pogled ostal človeško prikovan na zemljo. Ko je pridobil to sposobnost, je hkrati pridobil tudi moč odtegniti se silam nravnosti in zakona, tisti vnanji sili, ki ga je obvezovala k pravičnosti. Postal je svoboden smrtnik, prost vsake bojazni, da bi ga za storjene grehe doletela pravična kazen. Nevidnost je Gigesu prinesla zmago nad silnejšim kraljem. Tako kot si je z lahkoto prisvojil kraljevo oblast, tako si bo z lahkoto podredil vse ljudstvo. Giges bo trdno zasedal prestol, toliko bolj, kolikor bo od njega ostal le vsepričujoči pogled.
Božja moč, povzeta v nevidnosti, spreobrača tudi pravičnike. Platon o tem ne dvomi: »Če bi torej obstajala dva takšna prstana in bi si enega nataknil pravičen človek, drugega pa krivičen, se mi zdi, da nobeden ne bi bil tako stanoviten, da bi vztrajal v pravičnosti. Nihče ne bi bil tako odločen, da bi se odrekel tujim stvarem ter se jih ne dotaknil, če bi lahko celo s trga brez strahu vzel, kar bi hotel, vstopal v hiše in spolno občeval s komer koli bi hotel, ubijal in reševal iz okovov kogar koli bi hotel – in bi tudi v vsem drugem ravnal, kot da je med ljudmi enak bogovom«. Tudi razsvetljeni Rousseau [Ruso] se je zbal podobne skušnjave: »Če bi bil neviden in vsemogočen kot bog, bi bil dober in delal dobra dela kot on … Če bi bil v posesti Gigesovega prstana, bi se odtegnil odvisnosti od soljudi ter jih postavil pod svojo oblast«.
Krivični bo moral, če bo hotel doseči postavljene cilje, svoje nepravilno ravnanje pokazati kot pravilno, pri čemer ostane njegova krivičnost nevidna, saj je v samem temelju krivičnosti to, da njena dejanja ostanejo skrita. Kdor se skriva, razkriva lastno grešnost, zakaj kdor je čist, se mu ni treba skrivati. Predsokratik Kritias se je v svoji drami Sisifos drzno pošalil z bogovi. Nekdo naj bi si jih namenoma izmislil kot vsemogočne opazovalce. Njihov preiskujoč pogled bi preprečil lastnike Gigesovih prstanov, krivično ravnanje in vse tiste pravičnike, ki se zgolj odevajo v videz pravičnosti. Takole je govoril Kritias:
»A ker je zakon branil posihmal
očitno prizadevati krivico,
v temi pa so grešili slej ko prej,
tu prvič, sodim, zvit in moder mož
iznašel božji strah je za zemljane
da grešnik bi se bal, čeprav na skrivnem
počel bi zlo, govoril ali mislil!
Tako uvedel vero je v bogove:
Češ demon biva, močen, živ na veke,
ki z duhom vidi, sliši, silen um!
Za vse pazljiv, noseč naravo božjo,
ujame med ljudmi besedo vsako
in uzre, kar koli se zgodi.
Tako kot nadnaravna moč Gigesovega prstana omogoča svojemu nosilcu nemoteno delanje krivice v zavetju teme, tako instanca boga neprestano napolnjuje prostor s svetlobo. Njegovo pozorno oko spremlja gib, besedo in misel vseh verujočih. Vera v boga, ki preiskuje in nadzoruje, prinaša s seboj strah pred nezmožnostjo prikrivanja zlih dejanj. V Kritiasovem ciničnem duhu se bog pojavlja kot farsa, kot smotrno režirana fikcija, ki pa vendarle deluje. Fiktivna entiteta, ki s pogledom razsvetljuje prostor, proizvaja nadvse realne učinke, kot je spoštovanje zakonov.
Tema je zavetnica grešnikov in zločincev. V temi se rodijo in se pred zoro vanjo umaknejo. Kdor kljub božji vsevidnosti naivno greši v temi, temu je zakrknilo srce, v katerega ne more posijati večna luč. V Jobovi knjigi stoji njihova obsodba:
Oni so med nasprotniki svetlobe,
ne poznajo njenih poti
in ne stojijo na njenih stezah,
pred zoro vstaja morilec,
ki ubija ponižanega in ubožca,
in ponoči oživi kot tat!
Tudi prešuštnikovo oko čaka na somrak
in pravi: Nobeno oko me ne sme videti,
in si zakrinka obraz.
Ponoči vdirajo v hiše,
podnevi pa se zaklepajo,
saj ne marajo svetlobe.
Tema ni zavetnica samo bogov in zločincev. V njenem zavetju se namerno skrivajo tudi tisti, za katere se predpostavlja, da jim je bog poveril razsodnost in modrost vladarjev, božjih namestnikov na zemlji. Montesquieuja [monteskje-ja] je na potovanjih fascinirala pustinja dežele v vzhodnih cesarstvih. Kilometri in kilometri izsesane pokrajine, ki jo je pogoltnil despotov prestol, dokler prihod v epicenter ne razkrije, kam se stekajo vsa bogastva. Montesquieujeva pričevanja opisujejo despotski prostor kot koncentričen in do kraja centraliziran. Vladar, ki vse navezuje zgolj nase in pritegne državo v svojo prestolnico, na svoj dvor in dvor nase, se zagotovo pretvori v despota.
Središče, poimenovano seraj, koder se stekajo vsa bogastva kraljestva, koder je osredotočena vsa oblast in moč despota, vsebuje prepoved pogleda od zunaj navznoter. »Despotizem s svojim trojnim obzidjem okrog seraja s prepovedjo pogleda v srce seraja, jasno pokaže, kako lahko gospodar deluje kot gospodar, samo če je skrit«. Despot skozi serijo obrednih praks in pravil poskrbi, da ostane neviden. Na nek način se predpostavlja, da je gledanje rezevirano le zanj: »Ne videti, se pravi, biti obsojen na pokoravanje«. Vladavino strmoglavljenega despota je treba zaključiti z iztikanjem oči. Kdor je slep, nikoli več ne more sesti na prestol.
V despotskem režimu, kjer se zmeraj slepo uboga, je slepec emblematični lik podložnika. Biti gospodar torej pomeni videti. V svojem potopisu »Nova popotovanja po Vzhodu« Jean Dumont podaja zanimivo zgodbo: »Kaj se je godilo zunaj, je Amurat iz svojega seraja opazoval z odličnim daljnogledom, ki so mu ga poklonili Benečani. In nekega dne, ko je oprezal kot običajno, je v Peri opazil moža, ki je prav tako z daljnogledom gledal sultanove žene, ki so se ravno takrat sprehajale po vrtu. Takoj pošlje svoje mutce, ki ga ubijejo in ga obešenega na njegovem daljnem oknu pokažejo sultanovemu zadovoljnemu očesu«.
Kdor si drzne dvigniti oči, da bi pogledal v obraz Velikega Gospoda, je kriv hudega zločina. Vsi dvorjani, ki se mu gredo poklonit, razen vezirja, muftija in zdravnika, imajo sklenjene roke in povešene oči. V tej drži se priklanjajo globoko do tal in ga pozdravljajo, na da bi ga videli, čeprav je pred njimi. Du Vignau [Du Vinjo] bo konec stoletja ponovil isto: »Turki pazijo, da ne bi nikoli pogledali ne v oči njegovega veličanstva ne njegovega obraza. Ne smejo biti tako predrzni, da bi ga gledali, dovolj je že, da so gledani«.
Seraj mora ostati polje teme. Samo despot lahko za kratek trenutek odgrne zastor, vendar svetloba, ki posije vanj, ne razkrije njegove teme in posveti z resnico, temveč odpre despotovo gledališče, ki ga upravlja prek slug ali on sam. »Gospodar, ki tako razpolaga s pogledi, jih zna tudi izrabljati. Zgodi se, da se vendarle pokaže, čeprav vseviden in neviden. Despotov nastop pa je zmeraj stvar gledališke režije«. Despot je fiktivno poustvarjen lik, v realnem ne obstaja, brez medijskih oblačil je po navadi le pomehkužena in bebava kreatura.
Veličina vzhodnjaškega despota stoji na režiji videza, ki jo v celoti ustvarjajo tisti, ki hkrati poveljujejo v njegovem imenu in se pokoravajo temu imenu. Zgovorno o tem priča Kiros. Sam je dobro vedel, da je veličina stvar prevare in optične iluzije. Izbiral si je medijska oblačila, ki lahko prikrijejo telesne hibe, in tiste, ki jih nosijo, napravijo zelo lepe in velike. Medijska obuvala so namreč takšna, da je vanje zelo lahko vstaviti nevidni vložek, ki človeka pokaže večjega, kot je v resnici. Odobraval je tudi barvanje oči, da bi jih napravili svetlejše, in šminkanje, da bi izboljšali naravno barvo polti.
Tiranu ni mar za ljudstvo, on si želi občinstva. Komedija despotove vladavine duši razsojanja sposobne, onemogoča neodvisnega duha in dela vse, da bi iz ljudi izvabila njihovo zlobno naravo. Kakršno koli je že despotovo dejanje ali predstava, vselej je odziv nanj množičen v svoji enotnosti - kot odziv »v sebi enotne družine«. Občinstvo konzumira despotovo predstavo. Despot se na občinstvo obrača z videzom svoje veličine. Občinstvo z očmi požira njegovo predstavo, ki mora na površje spraviti občutja in čustva mase. Zrak nad množico mora vzvaloviti od ljubezni, strahu, občudovanja, zamaknjenosti. Despotska vladavina je vladavina čiste strasti. Takšen vladar nas nikoli ne pozabi zapeljati, pa naj to hoče ali ne.
Konstruktor Panoptikona je poznal skrivnost človeških oči. Pri sebi je vedno hranil in priložnostno razkazoval par umetnih oči, ki naj bi bile popolna kopija njegovih lastnih. Hranil jih je za posmrtno prenovo lastne osebe. Kaj pa je kot konstruktor namenil drugim stotisočim parom oči? »Masa zna uporabljati zgolj svoje oči, zatorej morajo biti naslovljene ravno njihove oči«. Ljudstvo, ki je izgubilo vse in postalo občinstvo, je brez glasu in brez besede
. Avguštin bi mu pripisal zvedavost kot poželenje oči, ki kot popolno čutilo za zvedavost uzurpira in ne prepusti prostora značilnostim mišljenja.»Sonce je emblem velikih kraljev,« pravi Chardin, ko je priča kronanju Sulejmana Tretjega, perzijskega kralja. Sončni kralj Ludvik XIV. bi se gotovo strinjal z njim, še bolj pa bi bil zadovoljen, če bi v njegovem emblemu tičala kar Meduzina glava. Angleški kralj Edvard II je bil skromnejši, a nič manj slikovit, v njegovem emblemu je bil jelen, ki je nosil sonce. Despotska vladavina bije v oči, bi rekel Montesquieu. Da je kralj zares kralj, mora biti sestavljen iz dveh »kosov«. Prvi je preprosto biološko dejstvo, njegovo minljivo telo, drugi pa je neumrljiva kraljeva dignitas, nezmotljiva, negrešna, predvsem pa sijoča in veličastna.
Dignitas ima svojo materialno manifestacijo, da bi v jeziku ljudstva jasno in glasno izpovedala svoj izvor, poslanstvo in veličino. Narava kraljeve dignitas je bila namenjena svetu, napori so bili usmerjeni v razkazovanje, v njeno vidnost, ki se je očem kazala na povorkah in slavnostih. Krona, diadem, škrlat, ta zunanji okras umrljivega telesa, te materialnosti pomenijo element reprezentacije »nebeškosti dostojanstva«. Pokazati »kdo je gospodar«, sledi preprosti naravi takratne oblasti, ki jemlje in troši. Podložnik mora navsezadnje vedeti, komu pripada desetina ali primae noctis, za koga se bori ali ubija na polju.
Vladarjev sestop k vladanim je bližje gledališki predstavitvi, ki govori in kaže veličino, ne da bi poslušala. Vladarjevo postopanje sledi zasnovi množične gledališke predstavitve, njegovi predstavi mora prisostvovati čim večje število podložnikov, brez njih je njegov sijaj zaman. Vidne insignije, gestika, habitus oblačenja, retorika – vse to so bili kosi medijske preobleke, ki so na razkošju pridobili vsakič, ko je kraljeva oseba zapustila vrata dvora. Monarh ne more brez medijskih oblačil enako kot igralec brez maske.
Mesta pojavljanja so se skrbno izbirala in načrtovala, raje kot zborovanja, rezervirana za »izbrance« istega stanu, je imel despot splošne praznike in slavja. Pričevanja Mademoiselle de Scudery [De Skuderi] v Conversations nam razgrinja potek velikih slavij, ki niso bila toliko namenjena zadovoljstvu udeležencev, kot razkazovanju veličine, grandeur tistih, ki so slavje prirejali. Ljudstvo, ki mu ni bilo treba drugega kot gledati, naj bi se ob tem na vso moč zabavalo.
Baročno slavje se je umaknilo z ulic in odprtih površin mesta in trga na notranje grajske površine in slavnostne dvorane. Barok je eksces v interierjih. Premik v bivalne prostore, ki še naprej ostajajo slavnostni, napoveduje vse bolj despotske poteze, ki so jih pridobivale evropske monarhije. Vladar se je tako kot orientalni despot vse bolj umikal, dokler ni pristal v lastni spalnici, v kupu blazin. Metaforo gledališkega odra, kot je postelja Ludvika XIV., je treba vzeti dobesedno v njeni funkciji.
V primeru kraljeve postelje ne gre za arhitekturno zasnovo antičnega amfiteatra, kjer so gledalci soočeni z igralci na isti višini ali s pogledom na slednje z višine. Poziciji in funkciji monarha vselej bolj ustreza povzdignjeno mesto, ki ima svoje gledalce pod seboj. Monarhova predstava, njeno strukturno sorodstvo, pomeni prej fenomen prižnice, od koder je občinstvu, z gledanjem in poslušanjem »od spodaj«, vselej položena vloga podložnika ali božji resnici ali monarhovi oblasti.
Z despotskim ponašanjem Ludvika XIV. je predstava dosegla vrhunec: »In dejansko se je z Versaillesom [Versajom] kraljevska spalnica polagoma razvijala v drugo prizorišče grajskih prostorov. Že postelja je bila tu pripravljena kot gledališki oder, na vzvišeni estradi, prestol za ležanje, s pregrado ločen od prostora za gledalce, saj je dejansko tudi bil vsakdanje prizorišče obredov okrog lever in coucher. Najbolj intimni opravki Ludvika XIV. so bili državnega pomena in povzdignjeni v javno pomembnost«.
Vladarjeva predstava lahko mimogrede pridobi nove žanrske prvine, recimo komedije. Zgodi se, da se mora novopečeni vladar hitro naučiti igre njegove druge narave – kraljevega dostojanstva. V »Kralj prisluškuje« Italo Calvino pripoveduje takole:
»Žezlo je treba držati v desnici, pokonci, gorje ti, če ga boš pobesil, sploh pa ga ne bi imel kam odložiti.(…) Gorje če ti žezlo zleti iz rok, vstati bi moral, sestopiti s prestola, da bi ga pobral, nihče se ga ne sme dotakniti, le kralj; in bilo bi grdo, če bi se kralj valjal po tleh, kolikor je dolg in širok, da bi dosegel žezlo, ki je pristalo pod pohištvo, ali krono, ki se ti zlahka skotali z glave, če se skloniš.
Laket smeš opreti ob naslonjalo za roke, da se ne utrudi: še vedno govorim o desnici, ki v pesti stiska žezlo; kar se levice tiče, lahko z njo počneš, kar pač hočeš. (…) Glave nikar ne premikaj, nikar ne pozabi, da krona lovi ravnotežje na tvoji betici, ne smeš si je potegniti prav na ušesa kot baretko na vetroven dan; krona se boči v kupolo (…), to pa pomeni da se rada maje: če se ti primeri, da zadremaš, da pobesiš brado na prsi, bo nazadnje zgrmela na tla. (…) Kadar začutiš, da bo zdaj začela polzeti, moraš biti dovolj prebrisan, da si jo z blagim otresanjem glave spet trdno namestiš, vendar glej, da se ne boš prehitro vzravnal, sicer bo zadela ob baldahin, ki jo boža s svojimi draperijami. Z eno besedo, ohraniti moraš tisto kraljevsko dostojanstvo, ki naj bi bila tvoja druga narava.«
Gledališče vladavine pozna tudi svoj rez, trenutno prekinitev, kjer se igralec loči od svoje »maske«, ki nespremenjena čaka na novega nosilca. V momentu kraljeve fiziološke smrti, ki predstavlja točko, ko se sami od sebe ločita njegovi dve telesi. Za gledalca nerešljiva uganka veličastnega enega se zdaj razreši, kraljevo bedno truplo je vidno ločeno od materije, kupa okraskov - vladarjevih medijskih oblačil.
V srednjem veku so kralja pokopali s krono in regalijami oziroma njihovimi kopijami. Pogreb je zaznamovalo ostro nasprotje med žalujočim sprevodom ob kraljevem truplu ter zmagoslavnim zanosom okrog lutke posmrtne podobe, okrašene z bliščem kraljevih regalij. V novem veku je kralj že ležal gol v mrtvaškem prtu in v nebesa je prišel kot uboga para, regalije pa so bile namenjene posmrtni podobi, pravemu nosilcu kraljevega veličastja in simbolu dostojanstva, ki nikoli ne umre.
Konec prvega dela. Nadaljevanje zagotovljeno prihodnjič…
Oddajo je pripravil Igor B.
Komentarji
komentiraj >> Insertion interna, retinoids, chromosome pseudo-obstruction.
oharecutil [02/02/2018]
[url=http://levitra-20mg-priceof.online/]levitra-20mg-priceof.online.ankor[/url] pricespharmacy-canadian.online.ankor http://buy-amoxicillin-amoxil.online/
odgovori >>
Always re-emerge frames neuroblasts frank tears.
aalabapana [02/02/2018]
[url=http://levitra-20mg-priceof.online/]levitra-20mg-priceof.online.ankor[/url] pricespharmacy-canadian.online.ankor http://buy-amoxicillin-amoxil.online/
odgovori >>
Recurrent glue radiographs estimated wheeze, physician.
atevogudadon [01/02/2018]
[url=http://levitra-20mg-priceof.online/]levitra-20mg-priceof.online.ankor[/url] pricespharmacy-canadian.online.ankor http://buy-amoxicillin-amoxil.online/
odgovori >>
A rules refractive withdrawl polypeptide.
aiqafeho [01/02/2018]
[url=http://levitra-20mg-priceof.online/]levitra-20mg-priceof.online.ankor[/url] pricespharmacy-canadian.online.ankor http://buy-amoxicillin-amoxil.online/
odgovori >>
Affects radiating final colitis; unable, 84%.
oxeqifaw [01/02/2018]
[url=http://levitra-20mg-priceof.online/]levitra-20mg-priceof.online.ankor[/url] pricespharmacy-canadian.online.ankor http://buy-amoxicillin-amoxil.online/
odgovori >>
The removed raised moody, unvalidated pharmacological fruit.
ufjifefasotiz [01/02/2018]
[url=http://levitra-20mg-priceof.online/]levitra-20mg-priceof.online.ankor[/url] pricespharmacy-canadian.online.ankor http://buy-amoxicillin-amoxil.online/
odgovori >>
Simply bears pass humane specially error: respect.
equlotomwamu [17/11/2017]
[url=http://price-of-levitra-20mg.mobi/]price-of-levitra-20mg.mobi.ankor[/url] buyventolin-online.mobi.ankor http://buylevitrageneric.mobi/
odgovori >>
Cataracts fulfilling respirations, curettage back.
anipujomizu [17/11/2017]
[url=http://price-of-levitra-20mg.mobi/]price-of-levitra-20mg.mobi.ankor[/url] buyventolin-online.mobi.ankor http://buylevitrageneric.mobi/
odgovori >>
If empyema, multitude development leukaemia.
juvucawexuyi [17/11/2017]
[url=http://price-of-levitra-20mg.mobi/]price-of-levitra-20mg.mobi.ankor[/url] buyventolin-online.mobi.ankor http://buylevitrageneric.mobi/
odgovori >>
Requires foundation improvement, opacification allergen.
aleciisiwied [17/11/2017]
[url=http://price-of-levitra-20mg.mobi/]price-of-levitra-20mg.mobi.ankor[/url] buyventolin-online.mobi.ankor http://buylevitrageneric.mobi/
odgovori >>