Tibetanci zadnja dva tedna presenečajo z doslej nepoznano borbenostjo. Protesti v Tibetu in okoliških provincah so po besedah vlade v izgnanstvu, locirane v Dharmasali na severu Indije, terjali že stoštirideseto življenje, medtem ko uradna Kitajska govori o devetnajstih in enem miličniku. Dalai Lama, po naše Ocean Lama opozarja, naj se demonstranti nasilju odpovedo, v primeru, da se bojevitost nadaljuje, pa namerava odstopiti. Seveda je tiskovni predstavnik kmalu zatem hitel razlagati, da namerava sestopit
Tibetanci zadnja dva tedna presenečajo z doslej nepoznano borbenostjo. Protesti v Tibetu in okoliških provincah so po besedah vlade v izgnanstvu, locirane v Dharmasali na severu Indije, terjali že stoštirideseto življenje, medtem ko uradna Kitajska govori o devetnajstih in enem miličniku. Dalai Lama, po naše Ocean Lama opozarja, naj se demonstranti nasilju odpovedo, v primeru, da se bojevitost nadaljuje, pa namerava odstopiti. Seveda je tiskovni predstavnik kmalu zatem hitel razlagati, da namerava sestopiti s svoje politične vloge, nikakor pa ne tudi duhovne.
A besede Dalai Lame, če se ozremo v preteklost, ne odzvanjajo dejstev, temveč zgolj pogladijo zahod ter utrdijo njegovo utopično predstavo Tibeta in budizma kot srčiko miru in dobrega. Tako nekako bi se izrazil nedavno preminuli Janez Drnovšek. A vendarle nasilni protesti niso anomalija tistemu prostoru, kulturi in tradiciji, kot si zahodni mediji in Dalai Lamova klika želijo predstaviti javnosti, prav tako je neustrezno predstavljati Mjanmarske protestnike, odete v oranžno, kot nosilce svetlobe in demokratičnih sprememb deželi v primežu vojaške hunte. Ena stvar Zahodu ni ravno jasna, namreč za oporekanje kitajski nadvladi v Tibetu ali vojaškemu režimu v Mjanmaru ni potrebna do skrajnosti olepšana oziroma lažna verzija preteklosti ali pa sedanjih naporov duhovnih mož.
Budizma si ne predstavljamo kot religijo, temveč kot duhovnost brez dogme, kot skupek napotkov za meditativno in harmonično življenje posameznika. To morda velja za hollywoodske igralce, nikakor pa ne za domorodce. Podobno kot je krščanska cerkev izrabljala izvirni greh za tuzemske namere, ljudje pa so mu celo nasedli, je budizem črpal svojo moč iz podobno preproste ideje – karme. Kar seješ, to žanješ. In tako so reveži zgolj odplačevali svoj dolg iz prejšnjih življenj, duhovščina in nekaj malo laikov pa je uživalo v brezdelju na račun preteklih dobrih dejanj. Prostora za mobilizacijo ni bilo. Dalai Lama nas na to opomni, namreč, kot pravi: »nobenega dobrega razloga ni za grenkobo in upor proti tistim, ki živijo v izobilju. Bolje je vzpostaviti pozitiven odnos«.
In ta pozitiven odnos se je v Tibetu ohranjal v obliki fevdalizma in napol zasužnjenega ljudstva vse do prihoda kitajskih komunistov, ko je bil tudi Lama primoran zapustiti svoje sanjsko mesto. Prav nič čudno torej ni, da ob kitajskem prihodu v petdesetih sploh ni bilo splošnega revolta, kot se zmotno predstavlja. Upirala se je zgolj duhovščina in laiki pri koritu. Zahodu je bil razlog takrat tudi jasen, saj je bil seznanjen z deli popotnikov iz devetnajstega in začetkov dvajsetega stoletja, ki so pričali o »neznosni tiraniji duhovnikov«, kot se je izrazil eden izmed njih. Zahod je bil seznanjen z ustrojem družbe, kjer je duhovščina posojala denar z do petdeset odstotno obrestno mero, razpolagala z več deset tisočimi podložniki, tisočerimi hektarji zemlje ter se posluževala enakih kazni kot Cerkev v času inkvizicije.
Še danes v Tibetu živijo žrtve tistega harmoničnega obdobja, ljudje brez rok, oči, nosu, zgolj zaradi prestopov, kakršna je kraja ovce. Nasploh je zgodovina budizma polna nasprotujočih si sekt, nemalo podobna verskim vojnam, ki so pustošile po Evropi. Citat zgolj ene molitve: »Hvaljen bodi, o besni bog nauka Rumenega klobuka, ki zdrobi v prah velika bitja, visoke uradnike in običajne ljudi, ki onesnažujejo in izkrivljajo našo doktrino«.
In kdo je Dalaj Lama? Zgolj vzhodni približek katoliškemu papežu, zabavno pa je, da je prvi samo-imenovani Dalaj Lama stoletja nazaj naprosil kitajsko vojaško moč, da mu oblast zagotovi. Še bolj zabavno je, da je zdajšnji Lama podprl Kitajsko v njenem nasprotovanju izboru duhovne vodje Karma Kagyu, druge budistične ločine v Tibetu, prav tako v izgnanstvu.
Ali so protesti plod Dalaj Lame, kot ga obtožuje Kitajska, ni ravno jasno, je pa jasno tudi iz že znanih dokumentov State Departmenta, da so vlada v izgnanstvu, Dalaj Lama in njegova družina tesno sodelovali s CIO in prejemali njena finančna sredstva. Če ni anomalija nasilje, je anomalija nasilje, ki prihaja od spodaj, v primeru, da držijo besede Dalaj Lame. In v tem primeru so se Tibetanci morda res nekaj naučili. Če so jih za kratko obdobje sredi prejšnjega stoletja osrečili komunisti, ker sami niso storili nič proti teokraciji budizma, so tokrat dognali, da tudi novi gospodarji niso prav nič boljši, da bo čakanje na nove osvoboditelje še dolgo in da je karmo kar najbolje vzeti v svoje roke. Dalaj Lama pa naj kar odstopi.
OFF Komentar je pripravil Matej Janković.
Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent
Komentarji
komentiraj >>