Sobota, 29. 3. 2008
JureV
Jure Vlahovič recenzira novo stvaritev neumornega Mikea Pattona, tokrat njegovo prvo ploščo kinske glasbe ... (v celoti!)
* V današnjem terminu Tolpe Bumov prihaja v goste star znanec in ljubljenec teh valov, Mike Patton, ki je po dobrih desetih letih znova posnel solo ploščo, ki jo je podpisal pod svojim imenom. Tokrat gre za specialno izdajo oziroma glasbo za kratek črno-bel film, ki je nastal pod režijsko taktirko Derricka Scocchere. Sam film je na DVD nosilcu priložen izdaji soundtracka, gre pa za temačen gangsterski film o dveh moških, ki v partiji pokra ubijeta svojega prijatelja in se nato poskušata znebiti njegovega trupla.
Sam soundtrack je slabih petnajst minut daljši od filma, tako da lahko uživamo ob kompozicijah v celoti, medtem ko so v filmu marsikatere skladbe precej skrajšane. Drugače pa gre za klasičen soundtrack album, kjer Patton bolj ali manj razdeljuje ter obdeluje glavno temo, jo postavlja v različne aranžmaje, vmes pa nam za posladek postreže tudi s kakšno celovito skladbo, kjer doda vokal ali pa preseneti s kolažem iskanja radijskih postaj in delanja nekakšne noise impro kompozicije iz rezultatov le-tega, kot v skladbah Car Radio (AM) in pa Car Radio (FM). Obe omenjeni skladbi se še najbolj približata njegovima prejšnjima izdajama, ki ju je prav tako podpisal pod lastnim imenom. Gre za albuma Voice Theme For Adults in pa The Pranzo Oltranzista, ki ju je pred enajstimi oziroma dvanajstimi leti založil John Zorn pri svoji založbi Tzadik. Patton na obeh raziskuje moč svojega vokala in uporabo le-tega v improvizirani jazz ter noise glasbi. Drugače pa prvih dveh albumov ne bi primerjal z zadnjim, saj je vmes preteklo celo desetletje, v katerem je Patton naredil mnogo stvari in postal eden najbolj zasedenih in plodovitih avtorjev današnjega časa, dozorel pa je tudi kot komponist in aranžer.
A Perfect Place je tako plošča, ki jo je skorajda v celoti posnel, odigral in napisal sam. Sam pa se je lotil tudi produkcije, za kar si zasluži prav vse pohvale. Orkestracije namreč zvenijo prekleto organsko, kljub temu da je uporabljal virtualne instrumente in MIDI synthesizerje. Uporabo le-teh skorajda ne slišimo, razen mogoče pri kakšni uporabi godal, medtem ko so vsi ostali inštrumenti slišni, kot da bi jih dejansko odigral big band orkester. Kompozicije in produkcija pa razkrivajo tudi marsikatero povezavo z delovanjem njegove založbe Ipecac in Pattona med drugim pokažejo tudi v luči odličnega učenca, ki od svojih varovancev in prijateljev odnese mnogo uporabnih stvari. Sam zvok in način komponiranja namreč močno spominjata predvsem na izdaje Kaada-ja in pa Steroid Maximus-a, še enega psevdonima Jima Thirlwella a.k.a. Foetusa, ki jima je Patton izdal plošče pri svoji založbi Ipecac recordings. Tako še enkrat več dokaže, da katalog založbe širi z ljudmi, ki jih ceni in jim zaupa ter se od njih tudi marsikaj nauči, in da ima res rad glasbo, ki jo izvajajo.
Plošča pa ne skrije niti njegovega navdušenja nad še eno legendo komponiranja kinematične glasbe, Ennija Morriconeja. V mnogočem pokaže, da je veliko črpal ravno pri njemu. To je še posebej slišno pri uporabi vokalnih delov, saj vokal uporablja zgolj kot inštrument, ne pa kot medij, s katerim podaja tekst. Glasba je tako polna subtilnih žvižgov, ki ponekod sicer preidejo tudi v prvi plan, mrmranj in nasploh mnogoterih različnih zvokov, ki jih iz glasilk in grla spušča tako, kot zmore le on. V komadu Il Cupo Dolore pa privre na površino še ena njegova ljubezen, to je italijanska glasba petdesetih let in takratne big band popevke.
Skratka, soundtrack je po mojem mnenju eno od njegovih zrelejših del, kjer dokaže svojo mojstrstvo tudi v komponiranju, predvsem pa v uporabi vsega svojega znanja, ki si ga je pridobil skozi celotno kariero, saj slišimo tudi zametke delovanja pri zasedbi Fantomas, sodelovanj z Johnom Zornom, medtem ko je hitič A Perfect Twist slišen kot podaljšek Mr.Bungleov s plošče California. Po drugi strani pa je plošča klasičen soundtrack, ki lahko, razen redkih izjem, zveni precej monotono, saj skozi cel album bolj ali manj obdeluje le eno temo in nam jo podaja v različnih preoblekah.
pripravil Jure Vlahovič
Komentarji
komentiraj >>