Četrtek, 3. 4. 2008
Skabina
sKabina recenzira novo ploščo ameriške irsko- keltske pank veseljaške sedmerice Flogging Molly ...
Čeprav je Dave King še ne polnoleten odromal od doma in nato pristal v Los Angelesu, je Dublin in Irsko v srcu odnesel s seboj in leta kasneje, četudi ne živi več tam, s svojo družbo, zbrano pod imenom Flogging Molly, postal eden izmed njenih najpomembnejših glasbenih ambasadorjev. Novi album Float, njihovo že zdavnaj trdno zasidrano pozicijo, samo še dodatno potrjuje.
Vendar si na začetku niti najmanj niso mislili, da bo kdaj tako. Najprej so igrali skupaj samo ob ponedeljkih v losangeleskem pubu Molly Malone in prvi – živi – album Alive behig the green door posneli šele na prošnje poslušalcev iz puba, ki so njihovo muziko želeli odnesti s seboj. Album je sprožil plaz, ki je bend pripeljal do več koncertov – tudi izven Los Angelesa – in nato do pogodbe z založbo Sideonedummy, za katero so vključno z najnovejšim Float izdali štiri studijske albume, za satelitski radio Fungus 53 posneti kratki koncert Complete control sessions ter DVD Whiskey on a Sunday, ki vključuje cd z akustičnimi izvedbami nekaterih komadov. Prav soliden izkupiček za dobrih deset let obstoja!
Najpogostejše primerjave z drugimi bendi, ki jih morajo Flogging Molly trpeti, so z Poguesi in Dropkick Murphys. In čeprav imajo z obema bendoma veliko skupnega – z prvim precej več kot z drugim – so Flogging Molly kljub temu uspeli najti svoj avtentičen, razpoznaven zvok, ki jih loči tako od prej omenjenih bendov kot tudi od vseh ostalih zavezancev modernejšemu irsko- keltskemu zvoku, ki jih je, tudi po veliki zaslugi vseh teh treh, danes zelo veliko. Prva stvar, ki jim daje samosvojskost je visok, včasih predirljiv in specifično zveneč vokal Dava Kinga. Potem so tukaj ob boku svinčeni piščali še čutne violinske melodije klasično izbobražene violinistke Bridget, sicer Davove žene, ter izstopajoči nažigaški deli komadov, ki enkrat trgajo narazen, drugič pa združujejo melanholične irske melodije, ki zvenijo kot da se je celemu bendu popolnoma utrgalo, saj udrihajo po svojih instrumentih kot da jim gre za življenje. Vse skupaj – z izdatno uporabo tradicionalnega inštrumentarija in velikim vnosom lastnega švica, srčnosti, ter dobre volje in žalosti, sreče in nezadovoljstva, ki se odražajo v tekstih, so Flogging Molly bend, ki ima veliko podobnikov, vendar mu nobeden ni enak.
Ko sem prvič slišala Flogging Molly – to je bil njihov prvi studijski album Swagger – so se mi zdeli precej depresivni in melanholični. Toda to je bila le površinska ocena, ki sem si jo zamislila na hitro – na prvi posluh, kajti po prvem in drugem in vseh naslednjih poslušanjih, se je moje prepričanje zelo spremenilo. Še bolj ga je spremenil vpogled v globino njihovega besedja. To ima močne korenine v irski tradiciji – konec koncev je večinski avtor tekstov Dave King rojeni Irec, ki mu ni vseeno za probleme rodne domovine in njenih ljudi, v preteklosti in sedanjosti, kot tudi človek, ki mu ni vseeno za probleme ljudi nasploh. Zveni moreče, pa ni, kajti v vsakem komadu se skriva vzpodbuda. Skrivajo se načrti z veliko mero optimizma in dobronamerni nasveti. Lahko piješ, da pozabiš, vendar se ne zapij do pozabe; vzemi stvari v svoje roke, ne pusti, da one vzamejo tebe; pusti preteklost kjer je, raje poskrbi za sedanjost in prihodnost; ne javkaj nad krivicami, raje se upri; in tako naprej. Vse to pospremljeno z melanholično-poskočno irsko muziko, odigrano z nažigaško punkersko brzino, ki je Flogging Molly tako med ljubitelji irske muzike kot panka, že zagotovila kultni status.
Komentarji
komentiraj >>