Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Vino Veritas: Utrinki z delavnice kulture pitja vina (5528 bralcev)
Sreda, 2. 4. 2008
MarkoO



Vino. Opojna pijača tisočerih arom, barv in okusov. Že naši pradedi so govorili, da je vino poleg kruha glavni vir življenja, in prav so imeli. Poleg vode verjetno najbolj priljubljeni eliksir, ki spremlja številne svetovne kuhinje ne glede na njihovo različnost. Vsaka vrsta vina nosi bogat zgodovinski zapis in dediščino, poleg tega pa odseva raznolikost dežel in pokrajin povsod po svetu.
Vino. Opojna pijača tisočerih arom, barv in okusov. Že naši pradedi so govorili, da je vino poleg kruha glavni vir življenja, in prav so imeli. Poleg vode verjetno najbolj priljubljeni eliksir, ki spremlja številne svetovne kuhinje ne glede na njihovo različnost. Vsaka vrsta vina nosi bogat zgodovinski zapis in dediščino, poleg tega pa odseva raznolikost dežel in pokrajin povsod po svetu.

Slovenci pijemo vino že stoletja in pili ga bomo verjetno še nekaj naslednjih tisočletij. Ko skušamo postaviti vino na noto filozofije, kaj hitro spoznamo, da njegova raznolikost druži in ne razlikuje. Naj bo pripadnik politične elite ali navadni študent, vsak rad okusi kapljico te omamne tekočine in občuti njeno aromo, ki ga z vonjem sadežev ali pa morda pokošene trave odpelje v višave. Slednje se lahko zgodi tudi zaradi prekomernega števila popitih kozarcev, ki pahnejo okuševalca v alkoholno omamo, a pustimo to ob strani.

V četrtek, 20. aprila, smo se v večernih urah odpravili na delavnico kulture pitja vina, ki jo je organiziral ŠOU. Približno ducat udeležencev so nas posadili na lesene klopi, pred nas postavili plastične mizice in nanje položili pecljate steklene kozarce. Čez nekaj trenutkov je v sobo vstopil gospod Alis Marinič. Za njim sta v sobo prišli dve brhki dekleti, ki sta, kot se spodobi, nosili vsaka po en zaboj vin iz Goriških brd. Položili sta jih na eno izmed mizic in zapustili sobo. Gospod se je predstavil in nam že na začetku dal vedeti, da to, česar smo se udeležili, ni preprosta gastronomska delavnica okušanja, temveč veliko več. Prijazno nam je zaupal, da nam bo predstavil približno dvanajst različnih vrst vina, ki so bila v preteklosti deležna več zlatih in srebrnih medalj. Številne oči so se zasvetile, usta pa zajela sapo, da še zadnjič osvežijo brbončice. Bili smo pripravljeni.

Alis je iz prvega zaboja potegnil dve buteljki rumene rebule, sorte, ki je značilna za področje Goriških brd in jo je težko najti kje drugje po svetu. Vsakemu od nas je velikodušno natočil približno deciliter žlahtne kapljice in predstava se je lahko začela. Prsti so se oprijeli pecljatih kozarcev in jih ponesli do naših nosov. V nosnice je nenadno udaril vonj sveže pokušene trave in suhih fig, ki nam je takoj dal vedeti, da ne pijemo tiste pijače, ki je vsake toliko stalnica pri naših nočnih študentskih odisejadah. Vino zlato rumene barve, ki je spominjala na toplino pomladanskih sončnih žarkov in številne kontraste jutranjega neba, je počasi spolzelo po grlih. Kljub našim večinoma laičnim pozicijam poznavanja vin smo takoj prepoznali vrhunskost in polnost v enem.

Alis nam je med okušanjem razlagal o pridelavi vina, njegovem gastronomskem pomenu ter specifiki različnih sort. Kozarci so bili hitro prazni in mojster je pohitel z odpiranjem buteljke sivega pinota. Odprl je zamašek, prikazal mojstrski zasuk buteljke in nam postregel. Aroma marelic in sliv nam je pričarala neverjetna občutja. Nežen, blag okus je nakazoval na to, da vino ni vsebovalo prevelikih količin kisline, ki bi dražila brbončice. Neverjeten okus. Na neki točki je v sobo vstopila ena izmed ŠOU-ovih deklet in pred nas postavila dva srednje velika litoželezna lonca. Če kdo ne more več, nas je ogovorila. Seveda nihče od udeleženih ni želel izpljuniti Alisovega vina. Bilo je preprosto preveč dobro. In bil bi greh.

Vina so se vrstila, arome so še naprej polnile nosnice, tekočina osveževala grla, raznolikost vin in s tem alkoholnih vsebin pa je bila kriva za to, da so naše glave postajale vse težje. Alisov jezik pa je poletel. Iz pripovedovanja o svojih sommelierskih izkušnjah, zanimivostih o vinih je debata kaj kmalu zavila v primerjanje slovenske pokrajine z ženskimi oblinami. Saj veste, hribčki in doline. Med pripovedovanjem se je obregnil tudi ob nekaj družbenih fenomenov, do katerih prihaja pri sodobni produkciji vina. Zaupal nam je, da je nekoč med svojim potovanjem po osrednji Italiji spoznal vinarja, ki si je lastil nekaj hektarjev veliko vinogradniško posest z neverjetno majhno zidanico. Ker je bil radoveden, je vinarja povprašal o velikosti objekta, ki na pogled nikakor ni mogel ustrezati kapaciteti proizvodnje vina. Vinar ga je odpeljal v zidanico, v kateri ni bilo nič, le majhno električno dvigalo na sredi glavnega prostora. Z njim sta se odpeljala v nekaj sto arov veliko klet, kjer je približno sto kitajskih državljanov v obupnih razmerah skrbelo za to, da je proizvodnja vina pridno tekla. Razočaran nad pojavom nam je zaupal, da to ni osamljeni primer, da je takšnega izkoriščanja tuje delovne sile vedno več.

In ne le to. Tudi sama vinska kultura se spreminja. Vina, ki jih lahko v velikih količinah kupimo za smešno nizko ceno v diskontih, pravzaprav niso več vina, temveč čisti kemijski produkt. Pravo vino počasi postaja elitistični ekskluziv. In ta večer smo bili študentje tisti, ki smo pili vrhunsko kapljico.

Delavnica je trajala nekaj debelih ur. Bilo je zabavno, poučno, predvsem pa okusno in omamno. Po zadnji buteljki cabaret sauvignona, so nas ŠOU-ova dekleta povabila v sosednjo sobo, kjer smo se zopet zreducirali na pozicijo študenta ter študentske kulinarične ponudbe. Čips, piškoti in nekaj obloženih kruhkov so predstavljali prijeten dodatek k našim praznim želodcem, še bolj pa dvojni ekspreso, ki smo ga kasneje zlili vase v bližnjem lokalu. Da nas ne bi zjutraj bolela glava, smo ogovorili natakarico. Nazaj smo dobili le medel nasmeh. Verjetno si je mislila svoje.

Za vas je ob kozarcu vina filozofiral Marko O.


Komentarji
komentiraj >>