Lady Chatterley je z letnico 2007 zaznamovano delo francoske režiserke Pascale Ferran in adaptacija romana D. H. Lawrencea iz leta 1928, Ljubimec Lady Chatterley. Natančneje, adaptacija Lawrenceove milejše verzije tega romana z naslovom John Thomas in Lady Jane iz leta 1927.

Film je dobitnik petih cezarjev, francoskih oskarjev, med drugim za najboljši film, scenarij in glavno žensko vlogo. Adaptacija Ferranove je nedvomno izjemno subtilna in učinkovito izpostavlja odslikavo Constanceinih notranjih stanj v spomladanskem prebujanju narave.

Iz hladnega in zamrznjenega naravnega okolja se z vdorom pomladi rojevajo narcise, mlado in nezadovoljeno Lady Chatterley pa od njenega invalidnega aristokratskega moža vse bolj vleče v kočo oskrbnika posestva.

Pri filmski adaptaciji Ferranove pa je poleg nekaterih učinkovitih vizualnih rešitev prisotna tudi kopica težav, ki so predvsem scenaristične narave. Ne le da je razvpita zgodba in britanski »trademark« posnet v francoskem jeziku, temveč je režiserka močno osredotočena zgolj na erotično komponento Lawrenceove knjižne predloge.

Slednje ima za posledico dvoje. Z izključnim osredotočanjem na razvoj seksualnosti med mlado Constance in oskrbnikom Parkinom izpuhti družbeni konflikt, ki je posledica vezi med poročeno aristokratko in oskrbnikom iz nižjega razreda.

Po drugi strani pa režiserka tudi razvoj erotičnega razmerja ne izpelje dovolj učinkovito. V Lady Chatterley enostavno ni mogoče najti moralnih dilem, intenzitete, mikavnosti in slabe vesti, ki jo producira varanje. Odsoten je tisti del nezakonitega in prepovedanega razmerja, ki ga je v svoji Intimnosti očitno neprekosljivo uprizoril francoski režiser Patrice Chreau.

V Lady Chatterley ni pravega ljubezenskega zanosa in ni prave erotične strasti. Pokazati goli telesi, ki se ljubita, v ozadju pa posneti neukrotljivo silo narave in žvrgolenje gozdnih ptičkov, za subverzivnost pač ni dovolj.

Prav tako je odsoten notranji boj in konflikt med strastjo in slabo vestjo. Tako je slaba vest pri Constance odsotna, ker je Sir Clifford impotenten, kar je v angleški patriarhalni družbi po prvi svetovni vojni rahlo naivno. Po drugi strani pa lahkotnost varanja upravičuje potreba po Cliffordovem dediču in Constancein vedno močnejši materinski nagon. Nič od omenjenega pa na žalost ne deluje dovolj prepričljivo.

Filmu Ferranove preprosto ni uspelo revitalizirati vse škandaloznosti, ki jo je Lawrenceov, v Angliji dolga leta prepovedani roman, nedvomno vseboval. Pa ne le zaradi časovne razlike, ki je Lawrenceovo vrsto seksualnosti naredila za neprovokativno, temveč zaradi oklepanja klišejskih vizualnih podob, ki zbanalizirajo ves subverzivni naboj knjižne predloge.

Izvorne Lawrenceove škandaloznosti ne moreta pripeljati nazaj niti golo tekanje po dežju niti Constanceine orgazmične sanje. Če je bil roman D. H. Lawrencea ob njegovem nastanku v Angliji dolga leta prepovedan, razlog ni bila le eksplicitna seksualnost, marveč tudi ljubezen med aristokratko in delavcem iz nižjega razreda.

To pa je, kot že omenjeno, ključni korak, kjer Ferranova skrene s poti. Ne uspe ji reprezentirati niti zunanjega konflikta razredov niti notranjega moralnega razkola med ljubeznijo z zakonitim, a invalidnim možem in nezakonitim, a privlačnim ljubimcem.

Tako je verjetno najbolj učinkovit prikaz zamajane notranjosti junakinje vsebovan že v enem od začetnih kadrov, ko močan in nenaden nagib filmske kamere simbolizira rušitev družbenih konvencij in napoveduje začetek novega definiranja protagonistkinega notranjega ravnovesja.

O narcisah v teh pomladnih dneh sanja tudi Tisa V.