Ponedeljek, 28. 4. 2008
Sensi
Maruša Bertoncelj recenzira drugo ploščo 'čudaškega para' Gnarls Barkley ... (v celoti!)
* Nocoj v Tolpi bumov poslušamo še topel album »čudaškega dvojca« Gnarls Barkley, ki nosi naslov »The Odd Couple«. Gre za drugi studijski album tandema, ki ga tvorita multiinštrumentalist in producent Danger Mouse ter vokalist in raper Cee-Lo Green. »St. Elsewhere«, njun dve leti star prvenec, je po zaslugi lepega števila potencialnih hitičev, ki so to tudi postali, dosegel izjemen komercialni uspeh, če omenimo zgolj »Crazy«, »Smiley Faces« in prikupno priredbo »Gone Daddy Gone« tria Violet Femmes. Pregovorno nehvaležen drugi album za naša dva čudaka pa kot vse kaže ni bil nikakršno breme, saj potrjuje vtis, da se s komercialno všečnostjo ne obremenjujeta in da je projekt Gnarls Barkley predvsem njun skupen kanal za kreativno in raziskovalno sproščanje skozi značilno motown-soul in funkijaško hip-hop formo.
Neobremenjenost je najbrž tudi posledica dejstva, da ju ne zaposluje zgolj Gnarls Barkley. Producent Brian Joseph Burton, bolj znan kot Danger Mouse, je postal opazen, ko je izdal »The Grey Album«, na katerem je umetelno zmiksal a capella vokale Jay Z-ja z njegovega albuma »The Black Album« ter inštrumentale, ki jih tvorijo sampli z legendarnega albuma Beatles-ov, »The White Album«. To je bilo leta 2004 in takrat sta se s Thomasom Callawayem, bolj znanim kot Cee-Lo Green, že poznala. Slednji je bil takrat že uveljavljeni raper in vokalist, spoznala pa sta se ravno na enem od njegovih nastopov, kjer je bil Danger Mouse DJ. Cee-Lo je bil v 90-ih član atlantske hip-hop ekipe Goodie Mob, leta 1999 pa je »udaril« solo kariero in do sodelovanja z DM-jem izdal tudi dva solo albuma. Danger Mouse pa je poleg tega do danes sproduciral že številne hip-hop izvajalce, virtualni zasedbi Gorillaz pa je s produkcijo pomagal do grammyja. Tudi momentalno ima polne roke dela s produkcijo drugih projektov, kot je denimo novi album blues-rock dueta Black Keys ter orkestralni projekt, pri katerem sodelujeta tudi Van Dyke Parks, nekdanji pajdaš Beach Boysov, ter celo John Cale.
»The Odd Couple« je v prvi vrsti spust pod površje tega, kar je prinesel prvenec. Če je bil ta dobesedno prepojen z energičnostjo, naelektrenostjo in vznesenostjo, je drugi album pogled v bolj melanholično ozadje te ekstatičnosti, ki sicer že od začetka kljub vsemu ni bila lahkotna in je vsaj malce bolj pozornemu poslušalcu že dala slutiti, da nadaljevanje zgodbe utegne obetati spremembo v razpoloženju. Ali bolje, dala je obetati vpogled v globino tega, kar je podpiralo »St. Elsewhere«. Tako kot za večino genialnih komedijantov načeloma velja, da so sicer težki depresivci, tudi za namišljenega freaka Gnarlsa Barkleyja velja, da je globoko v sebi precej žalosten, nekoliko razdvojen in kakopak razočaran nad nesmisli tega izumetničenega sveta, ki počasi, a vztrajno ubija vse, kar je še pristnega.
Cinizem, ki preveva »The Odd Couple« pa nikakor ni zatežen. Rahlja ga fantastičen vokal Cee Loo-ja, ki deluje tako brezčasno, da bi ga Danger Mouse prav lahko posamplal iz zapuščine Motown zvoka 60-ih let prejšnjega stoletja, Danger Mouse pa je v tandemu hkrati tisti, ki prinaša svetlejšo plat – tako produkcijsko kot idejno, s čimer zbalansira nagibanje v premelanholične sfere. Njegov presežek je nedvomno v alkimiji ritmov, od povsem preprostih in s starim soulom prežetih prek hip-hoperskih do kompleksnejših breakov, in zvoka, ki združuje atmosfero psihedelije 60-ih in 70-ih let, ležernost funka, melanholičnost folka ter individualizem, v katerega je često zapakirana sodobna elektronika. A ponavljam, poleg vsebine je vse, kar daje vtis, da poslušamo ploščo, izdano leta 2008, kapaciteta, ki jo omogoča sodobna produkcija in katero Danger Mouse s pridom ter nadvse prikladno uporablja – sicer bi šlo mirne duše lahko zgolj za remix stare soul plate. Nekje sem zasledila mnenje, ki se mi zdi povsem na mestu: če bi Motown prestavili v današnji čas, bi zvenel natako tako kot zveni Gnarls Barkley.
Vsebina pa je torej druga instanca, ki je ne bi mogli postaviti v noben drug čas kot ravno v današnjega – kljub večnosti, ki jo radi pripišemo temam, kot sta denimo vedno uporabna ljubezen in medsebojni odnosi. S plate »The Odd Couple« bomo lahko slišali vseh 13 domiselnih refleksij na stanje kolektivnega duha sodobnega človeka. Charity Chase je prva in pod vprašaj postavlja izvor dobrodelnih vzgibov, ki so pogosto zgolj kompenzacija notranje praznine ter posledica nezmožnosti pomagati samemu sebi. Sledi ji naravnost čudovita balada Who's Gonna Save My Soul, osebno izpovedna pesem Cee-Lo Greena, ki je kot single izšla že konec lanskega leta in takoj pritegnila veliko pozornosti. Gre za poetičen, a prav nič patetičen opis dogodka, najbrž izgube osebe, ki s stihi, kot je: »Who's gonna save my soul now? I wonder if I'll live to grow old now, gettin high cause I feel so low now ...« in podobno, poslušalcu omogoči, da se brez kakršnihkoli zadržkov potopi v celotno zgodbo »The Odd Couple«, brez da bi ga ta utegnila »preveč odpeljati« ali še huje, da bi ga pustila hladnega.
Tretja po vrsti je Going On, še najbolj optimistična na celem albumu, ki je tudi najbolj pri srcu Danger Mouse-u. Malo najbrž zato, ker mu je torej pisana na kožo, po njegovih besedah pa tudi zato, ker je bila to zadnja po vrsti, ki sta jo naredila za ta album, kar pri polno zaposlenem zvočnem perfekcionistu lahko razumemo. Sledi ji najbolj energična Run, ki je hkrati pravzaprav edina plesna skladba – za razliko od prejšnjega albuma, ki jih je imel kar nekaj. Peta, Would Be Killer, govori o potencialnem morilcu, ki se zaradi pomanjkanja pristnih odnosov v sodobni družbi skriva v veliko več ljudeh kot jih dejansko ubija. Open Book, ki sledi, pa je najkompleksnejša, tako zavoljo nalomljenih ritmov in psihedeličnih efektov kot samega teksta, ki spet skozi izvrstno interpretacijo govori o razdvojenosti in čustveni utesnjenosti. Sedma skladba Whatever spet z bolj zafrkantskim tonom obdela osebnost sodobnega zakompleksanega najstnika; o iskanju sorodne duše in možnih vzrokih, zakaj le-te ne najdemo, pa govori naslednja, Surprise. Še ena milozvočna balada No Time Soon, bolj temperamentni She knows in I Love Blind Mary se opirajo na ljubezensko tematiko, ko preizprašujejo razhajanje, zaupanje in brezpogojno ljubezen. Predzadnja, Neighbour, ki govori o vesoljni odtujenosti ljudi, ki živijo eden poleg drugega, pa se spet dotakne medosebnih odnosov bolj na splošno.
Trinajsta, zadnja skladba, pa je ravno pravšnja za konec – samospravna I Feel Better, ki nekako za nazaj pomete z grenkobo, katere je mestoma občutiti kar precej, predvsem zaradi že omenjene res doživete interpretacije Cee-Loo Greena. A spet ne pomete v maniri, ki bi kakorkoli diskreditirala kljub večji melanholičnosti še vedno oster naboj drugega albuma tandema, brez dvoma enega redkih, ki je res kot en sam. Danger Mouse in Cee-Lo Green a.k.a. Gnarls Barkley sta The Odd Couple in tole je njuna druga predstava – dovolite, da vas potegne vase!
pripravila Maruša Bertoncelj
Komentarji
komentiraj >> Re: GNARLS BARKLEY: The Odd Couple (Atlantic, 2008) (ponovitev 17. 4. '08 ob 10
Maruša [14/04/2008]
Blaž in ostali interesenti,
tolpa z Gnarlsom Barkleyjem je v celoti prestavljena na drug termin. Na sporedu bi čez 2 tedna.
Bo pa zato ta četrtek jutranji program za eno uro daljši, kar pa tudi ni švoh ;)
odgovori >>
Tudi tehnika ni vedno popolna... ;)
Sanja [10/04/2008]
Dobra je bla tale Tolpa danes! A se mogoče da zvedt, katera je bla prva pesem na sporedu? :)
odgovori >>
Re: Tudi tehnika ni vedno popolna... ;)
Blaž [11/04/2008]
"Transgalaktika " od Coma Stereo in "Lullaby For..." od Dub Trio sta bila spuščena en čez drugega XD
odgovori >>
Re: Tudi tehnika ni vedno popolna... ;)
Sanja [11/04/2008]
Aha, ja sej sem res premišljevala, če nisem v bistvu slišala 2 pesmi... Hvala! :)
odgovori >>
Re: Tudi tehnika ni vedno popolna... ;)
Maruša [12/04/2008]
Globoko se opravičujem vsem prizadetim :( !!!
CD je bil fuč, kar smo ugotovili praktično 5 do 19h. V kolikor termin ne bo prestavljen, lahko The Odd Couple slišite v četrtek dopoldan v času ponovitve TB (17.04.08). Hvala za razumevanje! :)
odgovori >>
Re: Tudi tehnika ni vedno popolna... ;)
Blaž [13/04/2008]
Moj skromni predlog... tolpo (tisto zvečer) prestavite na nov dan, za ponovitev (četrtek zjutraj v prihajajočem tednu) pa spustite "tolpo", kakršna je prejšnji četrtek bila... jaz jo namreč že cel vikend poslušam... juhuuu :)
odgovori >>