Petek, 11. 4. 2008
Julija_sa
V vsakdanjem življenju besedno zvezo »tako rekoč« uporabljamo kot mašilo, ki nam kupi čas, da svoje misli oblikujemo v nov stavek. Milan Jesih pa s to besedno zvezo nadaljuje svoj pesniški opus, katerega prelom je bil tej besedni zvezi podoben stavek: »Ne vem, če bom sploh znal povedati«. Klasju treh prelomnih Jesihovih pesniških zbirk, in sicer zbirk Soneti, Soneti drugi ter Jambi, se je pridružila četrta s pomenljivim naslovom: »Tako rekoč«.
V vsakdanjem življenju besedno zvezo »tako rekoč« uporabljamo kot mašilo, ki nam kupi čas, da svoje misli oblikujemo v nov stavek. Milan Jesih pa s to besedno zvezo nadaljuje svoj pesniški opus, katerega prelom je bil tej besedni zvezi podoben stavek: »Ne vem, če bom sploh znal povedati«. Klasju treh prelomnih Jesihovih pesniških zbirk, in sicer zbirk Soneti, Soneti drugi ter Jambi, se je pridružila četrta s pomenljivim naslovom: »Tako rekoč«.
Čeprav gre za četrto pesniško zbirko Milana Jesiha, kjer je postmodernistična pesem že četrtič peta, vendarle ne kaže, da bi bila ta pesem kaj kmalu izpeta. Milan Jesih s svojim pesniškim delom na izvrsten način kljubuje mnogih literarnim teoretikom, ki so bili mnenja, da je postmodernizem v poeziji skorajda nemogoč. In to zaradi tega, ker spodkopava trdnost lirskega subjekta, ki naj bi bil za liriko neobhoden. Milan Jesih v eni izmed svojih pesmi lucidno odgovarja na to dilemo. Na tistem mestu, kjer je nekoč stal lirski subjekt v postmodernistični poeziji »v svetu rana zeva: / resničnost, zbir pravzornih izmišljij, / na tistem mestu je samo domneva«.
Jesih tudi v tej zbirki v svojih pesmih vnovič uporablja jambsko stopico, s katero kaže na svojo nenehno dialoškost in nenaivno vračanje k slovenski pesniški tradiciji. Z besednimi zvezami, kot je »pravzorne izmišljije«, pa se Jesih s postmodernističnim postopkom medbesedilnosti seveda ozira na večkrat okronanega kralja te smeri, Borgesa. Takšno vračanje k pesniški tradiciji lahko označimo s postmodernističnim sloganom: »Nazaj v prihodnost, naprej v preteklost«.
Jesih medbesedilnost kombinira z metafikcijo, torej z govorom literature o literaturi. V svoje pesmi citatno vplete dela Victorja Hugoja. Hkrati pri tem opozarja, da Hugoja citira po Menartovih prevodih in s tem vzpostavi kratek stik med fikcijo in realnostjo. S takšnimi kratkimi stiki, ki so po Davidu Lodgeu bistvena sestavina postmodernistične literature, nenehno spodkopava iluzijo resničnosti v fikciji kakor tudi opozarja, da je sam subjekt v literaturi konstrukt. Jesih takšno sodbo o fikciji ilustrira s primerom pisatelja Konrada Kleina, kjer za junakinjo iz njegovih del ugotavlja: »A Emme ni.«
Postmodernistično pesništvo Milana Jesiha nas hkrati opozarja, da ni konstrukt samo literatura, temveč tudi realnost sama. Literarni teoretik Brian McHale zapiše, da je za postmodernistično literaturo značilna predvsem ontološka dominanta, ki pod vprašaj postavlja obstoj subjekta. Ni več Velikih zgodb, kot bi rekel Lyotard, temveč obstaja več malih zgodb, ki med seboj niso hierarhizirane. Tam, kjer se zdi, da nastopa neka resničnost, to ni več resničnost, temveč Baudrillardov simulakrum. Resničnost je zgolj imitiranje nečesa ali kot pravi Jesihov verz na mestu, kjer se nam zdi, da najbolj ujame neko resničnost: »Takšen prizor posnema oljna slika.« Ta posnetek kaže na stopnjevanje metafizičnega nihilizma, ki je v Jesihovi poeziji z navedenimi postopki prignan do skrajnosti.
Čar Jesihove poezije je to, da kljub vsem težkim teorijam o postmodernizmu ta sploh ni »zateženo« branje. Dvojno zakodiranje ter prelivanje različnih elementov visoke in nizke kulture nam omogočata, da lahko Jesihovo poezijo vzamemo kot neobvezno popoldansko sprostitveno branje. S tem pa se kvaliteta te poezije ne zmanjša.
Da bi konkretizirali, kakšne vrste poezijo nam prinaša nova pesniška zbirka Milana Jesih z naslovom »Tako rekoč«, bomo prisluhnili eni izmed pesmi iz te zbirke. Izbrana pesem snov črpa iz konkretne družbeno-politične situacije, a hkrati opozarja na konstrukt resničnosti in z njim na stopnjevanje metafizičnega nihilizma:
Ne ve se, je naš list ali je tujec.
Ime mu ni nič in nič se ne piše,
naslova nima: najbrž ne stanuje
-ne ve se mesta, ulice ne hiše-,
Nasploh izpričanost njegova
Je negotova:
V matičnih evidencah je neznan,
Vsevedna zgodovina kar ve zanj,
Ve ne iz arhiva-
Od varuške ve (v miru naj počiva),
Pevke uspavank: nenavadna slava,
Tako rekoč kočljiva;
Centralni računalnik odkimava;
Minister za navznotranje odklanja
Vsak komentar nastalega nestanja;
Ki vladni tisk ga ironizira,
Češ, vsevzdržljivost je lastnost papirja.
- Menda ima glas visok, tenek, nosljav;
Postave pa da je precej okorne
in ni moč, da bi sam obul si škornje:
civilni mnenjski forum ta pojav,
ki z njim je javni interes ogrožen,
vodi pod makrošifro »cvilimožek«;
kaj več pa referendum bo dognal.
V poeziji Milana Jesiha je zaplavala »tako rekoč« Julija Sardelić.
Komentarji
komentiraj >>