Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VSAK KVADRAT NI MATEMATIČEN (4157 bralcev)
Četrtek, 17. 4. 2008
IdaH



Slavni Muzej za moderno umetnost MUMOK je večini obiskovalcev ostal v spominu predvsem po izjemno kvalitetnih in obsežnih kuriranih, preglednih razstavah. Tudi tokratna razstava je bila napovedana z ambicioznim naslovom Točno in drugačno - Matematika v umetnosti od Dürerja do Sol LeWitta.

O umetnosti se v slovenskem prostoru še vedno razmišlja kot o parazitskem otroku, ki ga je potrebno nekako preživljati s proračunskim cucljem. Da umetnost lahko preživi samo sebe, če ji država omogoči zadostno osnovno infrastrukturo, pa priča dunajski Museums Quartir, kamor se zgrinjajo trume domačih in tujih konzumentov umetniških dobrin. Tja sorazmerno množično migrira tudi slovenska publika, ki je popolnoma podhranjena. Vendar pa ni vse zlato, kar se sveti.

Slavni Muzej za moderno umetnost MUMOK je večini obiskovalcev ostal v spominu predvsem po izjemno kvalitetnih in obsežnih kuriranih, preglednih razstavah. Tudi tokratna razstava je bila napovedana z ambicioznim naslovom Točno in drugačno - Matematika v umetnosti od Dürerja do Sol LeWitta.

Razstava bo odprta tri mesece, razstavljenih je 300 del, 120 umetnikov. Predstavila pa naj bi, kako je matematika vplivala na umetnost v 20. stoletju. Osrednji masterpis je bilo neštetokrat vrednoteno enigmantično Dürerjevo delo Melanholija 1 iz leta 1514, ki vsebuje mnoge alkimistične simbole. V 20. stoletju, ko so se poglobile razdelitve med različnimi znanostmi, se je že čutila nova potreba po njihovem vnovičnem spajanju.

Mnogi umetniki so se začeli zgledovati po matematiki in geometriji. Avantgardisti, kot so kubisti, futuristi, so razbijali centralno perspektivo. To je spremljala tudi postopna abstrakcija likovnega polja. Abstrakcija je doživela svoj vrhunec v 30-ih letih prejšnjega stoletja v konkretni umetnosti, ki je temeljila na geometrijskih oblikah in raziskovanju bazičnih oblik.

Povezava matematike in umetnosti je tema, h kateri bi morali kustosi pristopati z vso resnostjo in skrbno negovati primarni kontekst, v katerem je nastalo umetniško delo ter hkrati skrbeti za dovolj sofisticiran nivo matematične teorije. Razstavo so kurirali Wolfgang Drechsler, Gabriele Werner and Dieter Bogner. Razstava se razteza po štirih nadstropjih muzeja. V prvem nadstropju obeta zelo veliko. Tam je predstavljen nekakšen pregled geometričnih prizadevanj.

Konkretna umetnost je predstavljena z mnogimi deli Maxa Billa in s citatom: »Po mojem mnenju bi razvijanje umetniške oblike moralo biti možno zgolj na podlagi matematičnega mišljenja.« Sorazmerno obsežno so predstavljena tudi dela minimalistov Sol LeWitta, Carla Andrea in Donalda Judda. Le da slednji ni predstavljen z najbolj reprezentančnimi deli. Citiramo Sol LeWitta: »Najbolj zanimiva stvar pri kocki je, da je sorazmerno nezanimiva.« Prostor pa se zaključi s predstavitvami računalniških grafik in algoritmov.

Tudi drugo nadstropje se je začelo z zanimivimi deli vizualne poezije in konceptualnih performansov. Kaj kmalu pa smo lahko ugotovili, da se pojavlja vedno več del, ki imajo sicer v naslovu besedo kvadrat ali očitne vidne značilnosti kvadrata, vendar brez kakršnekoli matematične vsebine. Tudi umetniško so tja postavljene povsem arbitrarno. Milejša oblika tovrstne preinterpretacije je postavitev Petra Weibla z naslovom Tortured Square, hujša oblika napačne interpretacije pa delo Hiroshija Sigemota, ki je pač slikal osvetljen ekran v kinodvorani in zelo dvomim, da bi medtem razmišljal o matematičnih oblikah.

Seveda so bila med vso to poplavo posameznih kosov tudi odlična dela, ki se navezujejo na numerično obsesivnost, kot je na primer delo Romana Opalka. Ali subtilno delo Františka Lesaka: Half ful half empty. Vendar se je pri mnogih primerih izbor posameznih kosov zdel tako naključen, kot če bi v google vpisali besedi art in square ter v galerijo natlačili vse dosegljive zadetke.

Torej, če se nameravate odpraviti na Dunaj po kulturno hrano, pazite, da se ne zapopate na promocijske kuratorske limanice. V naslovih skupinskih razstav, ki so lahko popolna blasfemija, se kaj rada pojavijo imena slavnih umetnikov. Taka naj bi bila tudi razstava Monet [moné], Kandinsky, Rothko [rotko], ki je pravzaprav razstava avstrijskih impresionistov, od omenjenih treh umetnikov, ki jih oglašujejo, pa so razstavili zgolj po eno delo. Seveda vas ne odvračam od kulturnega turizma. Vsekakor ne morete zgrešiti pri samostojnih razstavah, kot je Kokoschka [kokoška], Barney [barni] ali Arcimboldo [arčimboldo].

S sončnega Dunaja Ida H.


Komentarji
komentiraj >>