Torek, 22. 4. 2008
TisaV
Če je Welles z radijsko igro »Vojna svetov« leta 1938 na noge dvignil milijon in pol Američanov, ki so se hiteli skrivati pred napadalci z Marsa, je njegov film »Polnočni zvonovi – Falstaff« iz leta 1965 v Cankarjev dom pritegnil bore malo zainteresiranih.
Na veliko škodo vseh tistih, ki so dogodek spregledali! V petek, 18. aprila, je namreč Cankarjev dom predvajal redko in zaradi nerešenih distribucijskih pravic težko dostopno kopijo Falstaffa, eno Wellesovih največjih filmskih mojstrovin.
Če je Welles z radijsko igro »Vojna svetov« leta 1938 na noge dvignil milijon in pol Američanov, ki so se hiteli skrivati pred napadalci z Marsa, je njegov film »Polnočni zvonovi – Falstaff« iz leta 1965 v Cankarjev dom pritegnil bore malo zainteresiranih.
Na veliko škodo vseh tistih, ki so dogodek spregledali! V petek, 18. aprila, je namreč Cankarjev dom predvajal redko in zaradi nerešenih distribucijskih pravic težko dostopno kopijo Falstaffa, eno Wellesovih največjih filmskih mojstrovin.
Ko je Welles govoril o lastnih filmih, ga je brez razmisleka označil za vrhunec svoje filmske ustvarjalnosti. Še več, v zanosu je celo trdil, da bi za sprejemni izpit v nebesa odgovornim na ogled predložil ravno Falstaffa.
Zakaj je bil od vseh njegovih genialnih projektov ravno Falstaff ta, ki mu je segel globoko v srce? Eden od odgovorov se nedvomni glasi, da zaradi Falstaffa samega. Zaradi Shakespearjevega renesančnega hedonističnega viteza, ki je po svoji razposajenosti najbolj podoben istodobnima Rabelaisovima junakoma Gargantui in Pantagruelu.
Tako kot Gargantuo in Pantagruela v glavnem zanimajo pijača, jedača, pohajkovanje in ženske, se tudi sir John Falstaff na angleškem dvoru zgodnjega 15. stoletja ukvarja le z omenjenimi pomembnimi sestavinami človeku dostojnega življenja.
Welles je scenarij priredil po Shakespearjevih klasikah Henrik IV. in V. ter Veselih Windsorčankah in v njem ohranil enako razcepljenost, ki jo je v izvirniku zastavil že William Shakespeare sam.
Ohranil je namreč tisto nezdružljivo dualnost, ki jo v sebi nosi kraljevič Hal in ki na samem koncu privede do Falstaffove smrti. Na eni strani je razbrzdanost klateških in roparskih tolp, na drugi pa preudarnost in distanca angleškega prestola.
Zakaj se je Welles v svojih poznih letih lotil prav te teme? V eni od zgodnejših Shakespearjevih priredb, Macbethu, je na primer močno obsodil ameriški rasizem, v svoji znameniti gledališki priredbi Julija Cezarja pa hitlerjanstvo in stalinizem. V nobeni od obeh mojstrovin pa ni bil tako intimen in osebnoizpoveden kot v Falstaffu. Dasiravno nehote.
Vsakdo, ki si je Polnočne zvonove ogledal, bo o Shakespearjevem Falstaffu verjetno težko razmišljal drugače kot v vizualni determinaciji, ki jo je ponudil Welles. Torej, v mogočni, korpulentni in bradati podobi Orsona Wellesa samega. In nikomur se vloga zbadljivega in dobrohotnega viteza tudi ne bi bolje podala.
»Polnočni zvonovi« so bili Wellesu verjetno tako blizu, ker je v njih predeloval razcepljenost, ki je mučila njega samega. Na eni strani kritični, neodvisni in deloma zavrženi režiser, na drugi strani pa velika zvezda hollywoodskih produkcij. Sam je nekoč povedal, da se nihče v Hollywoodu nima pravice pritoževati nad Hollywoodom, saj vsakdo že vnaprej ve, v kaj se spušča.
Tako kot se je na zakone kraljevske Anglije požvižgal sir John, si tudi Orson ni dal preveč opravkov s terjatvami in dolgovi svojih finančno neuspešnih filmskih produkcij.
Če se je Falstaffu po bliskoviti spremembi kraljeviča Hala v mogočnega vladarja Henrika V. zaradi »nepovratnega izgubljenega časa« zlomilo srce, se je srce zaradi razcepljenih idealov počasi lomilo tudi samemu Wellesu, vse dokler se mu ni leta 1985, ob pisanju filmske priredbe Kralja Leara, tudi dokončno ustavilo.
Namesto vas je na platno zrla Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>