Prejšnjo sredo, natančneje 16. aprila, se je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani odvila okrogla miza o Rusiji. Na njej je nekaj strokovnjakov, med drugimi tudi dr. Nežmah, mag. Alkalaj in dr. Brglez, predstavilo svoje videnje o demokratičnih razmerah v Rusiji, podobi te države v zahodnih medijih in nekaj o nedavnih predsedniških volitvah, na katerih je zmagal Putinov varovanec Medvedjev.
Prejšnjo sredo, natančneje 16. aprila, se je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani odvila okrogla miza o Rusiji. Na njej je nekaj strokovnjakov, med drugimi tudi dr. Nežmah, mag. Alkalaj in dr. Brglez, predstavilo svoje videnje o demokratičnih razmerah v Rusiji, podobi te države v zahodnih medijih in nekaj o nedavnih predsedniških volitvah, na katerih je zmagal Putinov varovanec Medvedjev. Ker verjamemo, da si ne želite poslušati še enega suhoparnega poročila o neki okrogli mizi, vam bomo skušali podati malce drugačen pogled na to ponovno vzhajajočo (rdečo) zvezdo. Pa začnimo.
Dejstvo je, da moč in ugled Rusije v zadnjih letih počasi, a vztrajno raste. Skokovita gospodarska rast zadnjih nekaj let, povečana odvisnost Evrope od ruskih plinskih ter preostalih energetskih virov in nekaj odločilnih NE-jev Putina zahodnemu polu Združenih narodov, so poglaviti razlogi za trditev, da se Rusija vrača na stare tire svetovne velesile. Stvar, ki gre še kako v nos Ameriki, ki pogrešajo Rusijo v razsulu, v obdobju trde tranzicije pod taktirko z vodko prepojenega pokojnika Jelcina, v času, ko se je ruski narod trudil preživeti z le nekaj dolarji mesečno.
Za okus tiste ere se spomnimo na leto 1992, ko je Jelcinov premier Yegor Gaidar poskušal radikalno reformirati ekssovjetsko gospodarstvo s šok terapijo, ki je pahnila ruski narod v revščino. Gaidar je lačno ljudstvo skušal potešiti z objavo v časniku Ruskij vestnik, kjer je ruski živilski inštitut akademije medicinskih ved svetoval, kako preživeti s tremi dolarji mesečno. Vsakodnevni zajtrk je na primer vseboval le jabolko in namočene suhe sadeže, kosilo nekaj korenja, zelja, redkvic in kaše, popečene na rastlinskem maslu, za večerjo pa so priporočali rdečo peso, redkev in domačo skuto. Pester jedilnik, ni kaj.
Kakor koli že, Rusija je bila deležna številnih poskusov reform, ki so jih izvajali Jelcinovi sodelavci, vse dokler se ni na politični sceni pojavil Putin, ki je najprej zasedel mesto zadnjega Jelcinovega premierja, nato pa zasedel še predsedniški stolček. V svojih dveh mandatih je, roko na srce, dosegel marsikaj in še več. Državo je postavil na noge, umiril razmah mafije, spretno trgoval s plinom in nafto ter ne nazadnje povrnil Rusiji ugled v svetu. A kot smo spoznali, to ni vsem po godu. Ne samo Ameriki, ki ima svoje interese v osrčju Evrazije, ampak tudi Evropi, ki je spoznala, da je hudo odvisna od ruskih energetskih virov, predvsem od zemeljskega plina. In to seveda kot pri vsaki odvisnosti ne pomeni nič dobrega. Rusija lahko danes do določene meje vpliva na Evropo, ki mora biti poslušna za ruske gospodarske interese.
Vendar pa je zahod kaj kmalu začel protiofenzivo na različnih področjih. Ta je najbolje opazna v medijskem sektorju, kjer zahod bije bitko za hegemonijo v sferi družbene resnice. Popačeno poročanje o dogodkih v Rusiji in njeni politiki je bilo najbolj opazno v zadnjem času, in sicer na dveh primerih. Prvič, na predsedniških volitvah, ki so se odvile pred približno mesecem dni, in drugič, na profiliranju Putina kot nedemokratičnega voditelja kvazidemokratične države. Vsem znana bo verjetno omemba bivšega svetovnega šahovskega prvaka Garryja Kasparova, ki naj bi bil kot Putinov politični nasprotnik večkrat pridržan in interniran. Najbolj zanimivo pri vsej stvari je to, da če v enega izmed spletnih iskalnikov vpišemo šahistovo ime, dobimo ogromno zadetkov, ki vodijo na strani medijev a la New York Times, Bloomberg in The Guardian. Te mediji Kasparova, ki večino svojega časa preživi v tujini, heroizirajo in mu pripisujejo veliko vlogo človeka, ki se je postavil nasproti Putinovemu trdemu režimu. A resnica je, kakopak, drugačna. Kasparov je v Rusiji le majhna figura, ki ima le nekaj tisoč podpornikov, poleg tega pa se predvsem rad medijsko udejstvuje s prirejanjem nenapovedanih demonstracij, ki se v večini primerov sprevržejo v izgrede.
Druga stvar, ki jo lahko problematiziramo pri zahodnih medijih, je to, da le-ti prikazujejo Putina, zdaj že odhajajočega s predsedniškega položaja, kot nedemokratičnega voditelja ruskega naroda. Zna se zgoditi, da mu bo zahod nadel masko samodržca, ki ga lahko slej kot prej pahne v propad. Nekaj podobnega so ameriški mediji v preteklih desetletjih naredili že z Lumumbamo v Kongu, Sukaro v Indoneziji in Allendom v Čilu, danes pa se ta sloves drži Chaveza v Venezueli, al-Assada v Siriji in Ahmadinežada v Iranu. Gre za zelo nehvaležno oznako, ki si jo lahko voditelji po svetu zaslužijo z nepokorščino nekaterim interesom, predvsem tistim, ki prihajajo iz Amerike in Evropske unije.
In kaj tako groznega je pravzaprav naredil Putin? Nič takega, razen tega, da je privatiziral nafto in vire zemeljskega plina, kar je seveda največjih greh proti neoliberalni demokraciji.
A Putin se za takšne obtožbe ne meni preveč. Trenutno tečejo zadnji dnevi njegovega drugega predsedniškega mandata. Že čez nekaj dni bo na to mesto stopil njegov novoizvoljeni varovanec Medvedjev, sam Putin pa se bo zavihtel na premierski stolček, kjer bo lahko še naprej figuriral z vlogo najvidnejšega ruskega politika zadnjega desetletja. Ali se bo na tem mestu obdržal, kakšen vpliv bo imel v prihodnje in kako bo vse skupaj vplivalo na rusko politiko, pa nam bo pokazal čas.
Za vas se je rusificiral Marko O.
Komentarji
komentiraj >>