Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
USODA TREH UMETNIŠKIH AKADEMIJ: »Kako kalna je lahko prihodnost?« (4369 bralcev)
Torek, 22. 4. 2008
Zala Dobovšek



Usoda treh ljubljanskih umetniških akademij se je zasidrala v začaran krog. Kljub temu, da Akademija za glasbo (AG), Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) delujejo pod nemogočimi prostorsko-finančnimi pogoji, se realizacija njihove prenove in združitve še zmeraj kaže nekje daleč na obzorju. Poglavitni razlog, da projekt postaja vse bolj utopičen, izvira predvsem v anemičnem odnosu s strani »pravno-formalnih ustanov«.
USODA TREH UMETNIŠKIH AKADEMIJ: »Kako kalna je lahko prihodnost?«

Okrogla miza treh akademij na pobudo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani

Usoda treh ljubljanskih umetniških akademij je v začaranem krogu. Kljub temu da Akademija za glasbo (AG), akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) delujejo pod nemogočimi prostorsko-finančnimi pogoji, je realizacija njihove prenove in združitve še zmeraj nekje daleč na obzorju. Poglavitni razlog, da projekt postaja vse bolj utopičen, izvira predvsem iz anemičnega odnosa s strani »pravno-formalnih ustanov«.

Za vztrajno zaviranje procesa je gotovo primarno odgovorno dejstvo, da je komunikacija med tremi centralnimi akterji - Mestno občino Ljubljana, ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in Univerzo v Ljubljani – na najnižji možni ravni. Sklicevanja na višje sile in stalna nezrela prenašanja dolžnosti drug na drugega so njihova stalnica in že popolnoma utečen način komuniciranja. Vsak sektor dela »po svojih najboljših močeh in iskreno upa, da se bo problematika čim prej rešila«, hkrati pa se zdi, da ni prisotnega niti minimalnega dialoga znotraj njihovih politik. Sprenevedanje, zadrega in neudobnost pa so karakterni madeži, ki se pojavijo v situaciji, ko se morajo njihovi predstavniki neposredno soočiti z drugo stranjo – akademijami.

Dejavnost kulturnih, državnih in izobraževalnih institucij je trenutno v enem od močnejših paradoksalnih položajev. Medtem ko se v slovenskem visokošolskem prostoru ustanavljajo nove umetniške šole in se širi sam nabor študijskih smeri, so na drugi strani nekateri že obstoječi programi docela podhranjeni in prezrti. Nič ni narobe s širjenjem ponudbe znanja, ampak tu stvar najbrž ni preveč preudarno zastavljena. V Mariboru se ustanavlja nova umetniško-gledališka akademija, medtem ko AGRFT dobesedno fizično razpada. V Velenju naj bi se oblikovala nova glasbena akademija, študenti Akademije za glasbo pa nimajo priskrbljenih niti prostorov za vaje in vseh potrebnih instrumentov.

Klikni za veliko sliko: Prostorske stiske, ki postajajo svojevrsten emblem vseh treh izobraževalnih institucij, so pravzaprav prisotne že desetletja. K temu pa so se z leti nalagali še finančni deficiti, ki so predvsem posledica togega zakona, ki visokošolske ustanove financira glede na število študentov. Akademije se torej statusno obravnavajo kot preostale fakultete, čeprav njihovi programi zahtevajo izrazito tako infrastrukturno kot študijsko/vsebinsko specifičnost. MKVZ se zagovarja predvsem z birokratiziranjem znotraj njihove sekcije, saj oni prav tako s sredstvi razpolagajo pod budnimi očmi računskega sodišča, ki ne dovoli kakršnih koli odstopanj in je obenem neizprosen pri upoštevanju razpisanih oddajnih rokov.

Vsa zgodba se sicer odvija že precej časa, javna diskutiranja in načrtovanja gradbenih akcij pa so se konkretno začela leta 2000, ko je v medije prvič prišla namera o novogradnji, ki bi združila vse tri akademije - takrat naj bi se jih dodelila lokacija na Metelkovi. Kmalu je načrt spodletel, obenem pa sprožil večletno neplodno verigo: arhitekturni natečaji, novi predlogi namestitve in idejne rešitve so bili vsakič znova zavrnjeni s strani MOL-a ali pa državne revizijske komisije. Proces je bil nadalje skozi leta kontinuirano zaviran in na trenutke celo zamrznjen.

Pa vendar, skrajšajmo. Prihranimo si kakšno grenko solzo in raje preskočimo vse vmesne za lase privlečene peripetije in preidimo na samo sklepno odločitev, ki pa je bila le navidezno dokončna. Po osmih predhodno predlaganih (in neuspelih) lokacijah, se je leta 2004 končno izbrusila odločitev, da se akademije zgradijo na Roški cesti. Leto kasneje se je začel postopek za javni urbanistično-arhitekturni natečaj, ta pa se je zaradi treh revizij zavlekel vse do leta 2007. Po uspešni soluciji je naposled le bil še isto leto sklenjen dogovor z arhitektoma Ravnikarjem in Potokarjem, ki sta avtorja bodočega celostnega kompleksa treh akademij. Lahko torej rečemo, da je proces v štirih letih napredoval do točke, ko smo lahko imeli pred seboj "osnutek načrta".

Že se je zazdelo, da lahko akademije optimistično sedejo na zeleno vejo in čakajo na začetek gradnje, ko je v minulih dneh v javnost »nepričakovano« zarezala vest o novi oviri, povsem geodetsko-zemljiškega značaja. S strani MOL-a se je namreč formirala nova ideja o razširjanju prostorskega načrta, vezanega na lokacijo na Roški cesti. Kar je posledično pomenilo, da naj bi tokratna prostorska rešitev akademij »posegala v območje Gruberjevega kanala in razširila vodno površino, s čimer se ni strinjala državna agencija za okolje«. Ta ugotovitev je torej novi in neizprosen vzrok za zastoj načrtovane gradnje in odložitev prve opeke za kdo ve koliko časa. In na tej točki prehajamo na osrednjo vsebinsko linijo tokratne okrogle mize.

Le-ta je 16. aprila 2008 na pobudo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani) potekala na AGRFT. Okroglomizje so zasedli vsi trije dekani: Aleš Valič (AGRFT), Bojan Gorenec (ALUO) in Pavel Mihelčič (AG) ter ob njih še Branka Arnautovič (Univerza v Ljubljani), Martin Plut (ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo), Alenka Pavlin (Mestna občina Ljubljana) in trije predstavniki študentov akademij. Prisostvovanju dogodka pa se – kako simbolično – kljub povabilu ni odzval nihče z ministrstva za kulturo.

Kljub temu da se je dogodek odvijal na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, to ne opravičuje njegove naravnanosti, ki je čvrsto posegla v samo polje farse, obrobljene s tragikomičnim metanjem peska v oči. Hladna distanca in očitna nelagodnost prisotnih z mestne občine, ministrstva in Univerze v Ljubljani je toliko bolj prišla do izraza ravno zaradi vztrajnega
opozarjanja, pojasnjevanja in sugeriranja s strani sodelujočih vseh treh akademij.

Po besedah Alenke Pavlin (z oddelka za urejanje prostora v MOL) se razlog za nastalo »nepričakovano« situacijo skriva v napaki, da njihov oddelek predhodno ni sodeloval znotraj načrtnih postopkov in ni imel konkretnega vpogleda v proces že prej. Na problematičnost Gruberjevega prehoda naj bi sicer opozarjali že pred časom, žal pa so njihova opozorila prišla do pravega učinka šele zdaj. V natečajni izbor so bili primorani intervenirati ter ga korigirati, in sicer z odločbo, da se v to območje – kjer naj bi se še do nedavnega začele graditi akademije – nikakor ne sme posegati.

Ta odločitev je bila pred približno dvema tednoma naznanjena tudi investitorjem – Univerzi v Ljubljani. Po pridobljeni korigirani rešitvi, kot podlagi celostnemu postopku, mora naslednji korak narediti univerza, ki tudi najame oziroma je najela izdelovalca gradiva.

MOL torej pravi, da je od univerze odvisno, kako bo vplivala na svojega izdelovalca, da bo ta pravilno usmeril in dokončal delo v najkrajšem možnem času. In ko oziroma ČE bo vse nared, bo oddelek za prostorsko urejanje na javni razgrnitvi pregledal te nove dokumente in pridobil mnenja nosilcev urejanja prostora. Najbolj optimističen scenarij je takšen, da bi se vse to izpeljalo že v začetku naslednjega leta in bi lahko po obvezni enomesečni pripravi gradiva spomladi 2009 (ponovno) začeli postopek gradnje.

Martin Plut z ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je naprej pojasnil, da njihova funkcija financerja in pa investitorska funkcija Univerze v Ljubljani v praksi pomeni to, da slednja pelje postopke javnih razpisov in strokovno vodi projekt izgradnje, medtem ko oni dajejo soglasja za ključne dokumente in v skladu z investicijsko dokumentacijo zagotavljajo ustrezna sredstva, da projekt ne zastaja. Njihov proračun pa razpolaga s sredstvi, ki so jim dodeljena v skladu z univerzo.

Kljub močnim željam in dobrim nameram ministrstva, da bi se projekt treh akademij aktiviral že prej, in kljub njihovemu strinjanju, da je prostorska stiska nadvse pereč problem, je kakor vsi večji projekti v Ljubljani tudi ta naletel na določene težave. Pa vendar leta 2005, po besedah Pluta, tako oni kot univerza »niso mogli narediti nič«, da bi lahko pomagali. Tega leta je bila tudi predlagana lokacija Roga, ki se je nato izkazala za neprimerno, zato je naknadno vzklila ideja o Roški cesti – ki pa je obenem tudi na novo zavlekla sam proces.

Ministrstvo je rešeno denacionalizacijo za sedanje prostore akademij sicer solidno poravnalo s pogodbami, kjer so napisani določeni roki, do katerega bi morale biti akademije zgrajene. A ta pogodba vsebuje še zanimivo posebnost – priloženo klavzulo, ki nudi dodatno možnost, da se lahko bivanje v dozdajšnjih prostorih podaljša tudi do izgradnje novih stavb. (!?)

Ministrstvo se po besedah Pluta strinja, da je vsako leto kritično in da bodo univerzi pomagali. Je pa tudi dodal in priznal, da so bila leta 2007 določena sredstva, sicer namenjena za akademije, porabljena za druge projekte. A zdaj vendrale obljubljajo, da bodo v naslednjih letih sredstva vsekakor usmerjena v ta projekt.

Branka Arnautovič z Univerze v Ljubljani je v projekt strokovno vpeta že od leta 2002. Prepričana je, da »gre za povsem novo vsebinsko zgodbo, ki z združitvijo treh akademij ne bo predstavljala le dodane kvalitete njihovemu delovanju in novega visokošolskega zavoda, ampak bo tudi nastalo kulturno središče – ne samo mesta Ljubljane, ampak tudi Slovenije«.

Ravno zaradi tega bi po njenem mnenju morale akademije in sploh vsi skupaj apel preusmeriti tudi na vlado in projekt umestiti v program resolucij o kulturnih programih. Načrt se naj ne bi obravnaval samo kot prioriteta, ampak tudi kot projekt nacionalnega pomena. Glede na to, da se kompleks, ki bo zavzemal kar 28.000 kvadratnih metrov uporabne in 9000 kvadratnih metrov parkirne površine, kaže kot velikanski zalogaj, bi moral biti podprt z največjo mero usklajevanj med vsemi institucijami. Toda teh usklajevanj ni od nikoder.

Arnautovičeva je še dodala, da ima Univerza svoje vzvode v tem, da vodi in kontrolira vse izvajalce, ki so pogodbeno angažirani, da se držijo prepisanih rokov. To je dolžnost Univerze in to naj bi tudi počela, saj se še vedno trudijo razširiti delovne skupine, ki bi pripomogle k večji organiziranosti. Obstransko predlaga še apel na MKZV, ki si mora izboriti svoj del proračuna in ga posredovati v napredek akademij.

Po prozaičnem uvodu so na vrsto prišli dekani akademij. Osrednje težave, ki onemogočajo kvaliteten študij na Akademiji za glasbo, profesor Pavel Mihelčič predvsem vidi v popolni ignoranci pri finančnih prošnjah. Sofinanciranju se vztrajno izogiba tako ministrstvo za kulturo kot tudi MVZT in Univerza v Ljubljani. Tudi gostovanja, ki so obenem relevantna promocija Slovenije, lahko AG realizira le s pomočjo sponzorjev.

Akademija za glasbo se sooča z izjemnim primanjkljajem instrumentalnih pripomočkov, ker so finančno podprti le toliko, da preživijo. Poleg vsega je bila njihova stavba na Starem trgu vrnjena Cerkvi in ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo že več kot leto dni plačuje 7000 evrov na mesec za najete prostore. Obenem morajo biti pokriti tudi stroški, ki jih zahteva najem prostorov v zavodu svetega Stanislava, ta je prav tako v lasti Cerkve. Poleg tega plačujejo še stroške za dvorano na univerzi, kjer imajo vaje za orkester.

Ko se je pred leti Mihelčič domislil ideje o ustanovitvi »triade«, je bila zamisel mišljena kot opozorilo javnosti na nikoli razrešene probleme, ki razjedajo kvaliteto študija. Šele z leti je »triada« postala svojevrsten protest študentov vseh treh akademij, protestna nota pa se je vzpostavila zaradi nujnih uporniških konotacij, ki so jih nudile prilike. Ko je pred časom Mihelčič ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo predlagal, da bi v svoj naziv dodali še »umetnost« in s tem posledično bolj poskrbeli tudi zanjo, je dobil odgovor, da je umetnost tako ali tako zajeta že v ostalih treh nazivih.

Izjemna prostorska stiska pesti tudi AGRFT. Utesnjeni študijski prostori se nahajajo v zgradbi, ki pripada frančiškanom, zakupljeni pa so do leta 2012, nakar se bo morala akademija izseliti. Kamorkoli že. Profesor Aleš Valič je prepričan, da brez osebnega angažmaja profesorjev in študentov tega študija ne bi več bilo. Na šoli morajo delati tudi ponoči, saj na primer miniaturna filmska montažna soba ne premore dovolj kapacitet in programskih dodatkov. Preostali prostori pa postajajo nevarni in kljub nenehnemu čiščenju higiensko oporečni.

AGRFT operira z opremo, ki je v 92 odstotkih že odpisana, za študijsko produkcijo pa dobi vsega skupaj približno 6700 evrov na leto. Že dalj časa se pošiljajo prošnje na ministrstvo za kulturo, da bi sofinanciralo gledališke programe in končno stopilo v sodelovanje z akademijo, a pozitivnega odziva še ni bilo. Zato morajo na akademiji v vsakem semestru iskati »prijazne« ustanove po Ljubljani, ki bi ponudile (ne nujno brezplačne) storitve, da bi se semestrski produkt študentov zadnjega letnika sploh lahko predstavil. Kot je še dodal Valič, je začudenja vredno, da nihče od akterjev na drugem polu ni uvidel, da bi nova zgradba, ki bi družila vse tri akademije, pomenila poseben člen v kulturno-družbenem vidiku, saj bi šlo za edino takšno stavbo v Evropi.Klikni za veliko sliko:


Dekan ALUO Bojan Gorenec pravi, da se v sedanjih razmerah njihova akademija niti približno ne more razvijati v želenih programskih smereh. In sploh se mu zdi, da je danes prisoten isti odnos kot šestdeset let nazaj, ko so si sami vozili opremo na akademijo – se pravi sistem tudi pri njih še vedno deluje na principu »kakor se znajdeš sam«. Medijska umetnost, kot sinonim prihodnosti in perspektive – se ustvarja v okoliščinah »flikanja in lepljena z izolirnimi trakovi«, ob tem pa mora likovna umetnost v naši kulturi še zmeraj pristajati na najnižje standarde, na katere se tisti, ki dvajset let delajo v njih, na koncu še celo navadijo nanje.

Kako resnično je videti uresničevanje študija na vseh akademijah in kakšne vrste iznajdljivosti zahteva od študentov, pa smo izvedeli neposredno od njih: povsod je prisotna nemogoča prostorska stiska, ki povzroča neprekinjeno seljenje iz enega prostora v drugega, tu so še psihični pritiski zaradi nenehne časovne omejenosti in stres zaradi vsakodnevnega prilagajanja.

Na AG se soočajo z neizoliranimi in neakustičnimi prostori za vadbo in uničevanjem lastnega inštrumenta ob uresničevanju študijskih obveznosti; na ALUO primanjkuje cela vrsta tehnoloških naprav, ki bi lahko pripomogle k hitrejšemu napredku in umetniškemu razvoju; AGRFT pa temelji na inventarju že odpisanih pripomočkov, nenormalno majhnih vadbenih prostorih ter dejstvu, da se morajo študentje 4. letnika znajti kjerkoli že, saj prostora za predmet Dramska igra in praktična režija zanje na površini akademije NI.

Svoj komentar je v diskusiji dodal še nekdanji dekan AGRFT Miran Zupanič, ki je ob tej »premalo analitični okrogli mizi s premalo jasno izpostavljenim sistemskim kontekstom«, opozoril na tri ključne probleme. Prvi je šibka, hladna in malodane virtualna politična volja polna lepih besed, z malo denarja in malo sistemskih rešitev. Prostorski problem je namreč le eden segment celote, ki je v tem trenutku pač najbolj izrazit. Pred časom, ko so akademije začele izvajati javni in načrtni pritisk, so se zadeve šele začele dejansko premikati. (In na tak način bi očitno morali nadaljevati.) Za drugi problem je navedel zapleteno in kontradiktorno zakonodajo, ki terja »fantastično« dolge roke, ki dolgoročno odlagajo še celo renoviranje ogroženih zdravstvenih inštitutov, kjer dejansko gre za življenje in smrt.
Tretji problematični element pa se je po mnenju Zupaniča tikal vseh prisotnih. Gre za vprašanje koordinacije in skrbi, kako se bo projekt odvijal: Zakaj arhitekti ob tako radikalnem posegu v območje niso predvideli konsekvenc? Kje so bili svetovalci in konzultanti?

Ob koncu je še opomnil na pasivno akademsko javnost, ki se vse preveč prepušča »dobroti« politikov in uradnikov. Na kakšne načine oni rešujejo »naše« probleme, pa je bilo več kot očitno prikazano ravno na tej okrogli mizi - ki smo ji lahko bili priča na »z vseh vetrov privlečenih stolih in mizah, pod nafehtanimi reflektorji in v prostorih nekdanjega frančiškanskega samostana sredi Ljubljane«.

Po vsej mizerni situaciji, ki se pojavlja na vseh treh akademijah, se med drugim sprašujemo, zakaj ministrstva, mestna občina in univerza ne propagirajo v javnosti kulturnega in nacionalnega pomena treh akademij? Tovrstno stališče, ki bi lahko nadomestilo množico vzklikov s strani »neslišnih«, se ne uveljavi in zdi se, da tudi ne razmišljajo o tej nameri. Po vsej Evropi se
prakticirajo koprodukcije med ministrstvi in izobraževalnimi institucijami, mi ostajamo izjema.

Kako se bo odvijala pot, je trenutno videti le v zametkih. Neprestano preusmerjanje krivd drug na drugega se zavija v klobčič, pri katerem je ob vsem informativnem kaosu in nedoslednosti skorajda nemogoče s prstom pokazati na ključnega grešnega kozla. Glavna inštanca, pa kot da bi bila tajna in nerazpoznavna. Za akademije se zdi, da postajajo vse bolj skeptične in pesimistične, kar se na koncu koncev zazdi kot ličen dodatek malodušnosti pravno-formalnih ustanov.

(Ne)razreševanje problematike postaja vse bolj enigmatično: samo še ugibanja, prazne obljube in razpršena politična nezainteresiranost za kulturo, šolstvo in umetnost so tisti edini vzvodi, ki skrbijo, da se o problematiki akademij priložnostno sploh še kaj spregovori. Vse ostalo je fikcija.


Nekje med smehom in jokom je okroglo mizo spremljala Zala Dobovšek.

Klikni za veliko sliko:



Komentarji
komentiraj >>