Četrtek, 24. 4. 2008
Ana Podvrsic
Pravijo, da se je treba ustaviti, da lahko sploh vidiš, kaj si prehodil. Zato se tokrat ne bomo sprehajali. Vsaj ne v dobesednem pomenu … Prejšnji teden je v Bruslju potekal festival dokumentarnega filma na temo človekovih pravic One World 2008. Festival One World že osem let prireja češka nevladna organizacija People In Need/PIN, ki je plod naslednikov Žametne revolucije.
Pravijo, da se je treba ustaviti, da lahko sploh vidiš, kaj si prehodil. Zato se tokrat ne bomo sprehajali. Vsaj ne v dobesednem pomenu ... Prejšnji teden je v Bruslju potekal festival dokumentarnega filma na temo človekovih pravic One World 2008. Festival One World že osem let prireja češka nevladna organizacija People In Need/PIN, ki je plod naslednikov Žametne revolucije.
Če je bilo število prvih obiskovalcev nezavidljivo, so na letošnjem festivalu v Pragi našteli okoli petinštirideset tisoč obiskovalcev. Organizatorjem je k sodelovanju uspelo privabiti tudi šole. Danes vsaka druga šolska ustanova na Češkem predvaja filme in tako ozavešča predvsem mlade o človekovih pravicah.
Film kot umetnost namreč postaja mogočno ogrodje vzgoje in propagande. Njegov adut je prav slika, ki je bolj prepričljiva in dlje zadrži pozornost gledalca. Film pa zna preko montaže, trikov in režije tudi lagati in potvarjati realnost. Čeprav se zdi, da dokumentarni film reproducira realnost vsakdanjega življenja, v resnici predstavlja vizualni dokaz situacij in pojavov. Kaj se pa zgodi, ko se v dokumentarnem filmu, ki zaradi narave filmske slike nikoli ne more biti objektiven, pojavi tema človekovih pravic oziroma krivic?
Po besedah Igorja Blaževiča, direktorja festivala One World, so se člani PIN-a odločili uporabiti filmsko produkcijo kot način boja zoper kršitve človekovih pravic, saj ima film posebno moč, ljudi prisili k razmišljanju in sočustvovanju. »Preko zgodb, prenesenih na filmski trak, ljudje lažje delijo osebne tragedije,« meni Blaževič.
Glede na časovno in prostorsko omejenost žirija izbere filme na podlagi treh kriterijev. Kot pravi Blaževič : »Film mora biti dober, saj mora biti téma najprej dobro prikazana. Naslednji kriterij je pomembnost obravnavane teme, zadnja selekcija pa poteka glede na državo produkcije.«
Po kakšnih kriterijih pa se da določiti dober dokumentarni film, jetnika fikcije, ki stremi k realnosti? Kaj ni samo po sebi umevno, da vsakdo, ki prime v roke kamero, posreduje svoj subjektivni vidik in vidik družbenega sistema, katerega del je? Ko gledalca predhodno opozorimo, da bo sledil dokumentarnemu filmu, gledalec doživlja junake kot del svoje realnosti, dogodke umesti v določen čas in prostor. Filmski junaki postanejo del njegovega sveta.
Kaj pa kriterij za ½pomembnost½ zgodbe v kontekstu kršenja osnovnih človekovih pravic? Ali temu ustreza trenutno najbolj zaželena tema medijev, pa naj osvetljuje eno ali drugo stran konflikta? Mogoče je ustreznejši zločin, o katerem ostajamo neobveščeni preko javnih občil? Kot na primer množična posilstva, vsakodnevno dejstvo Konga, ki bi jih lahko označili za genocid. Generacije žensk zaradi povzročenih ran ostajajo neplodne in celo umrejo, zaradi stigmatizacije so družbeno odrinjene in postavljene na rob preživetja.
Za enega izmed dokumentarnih filmov na festivalu One World v Bruslju, The greatest Silence: Rape in the Kongo, je ameriška režiserka Lisa F. Jackson prejela Posebno nagrado žirije Sundance festivala. Film s podnaslovom Posilstvo kot vojno orožje poleg javnosti skritih resnic notranjih spopadov v Kongu obvešča tudi o zamolčanih posledicah kolonizacije in postkolonizacije, pa naj se je ta odvijala v imenu Boga, zlata ali dolarja.
Čeprav je eden izmed namenov festivala One World preko dokumentarnih filmov približati zgodbe ljudi, ostajajo kakopak finance glavni cilj in problem festivala. Kako pridobiti ljudi v kinodvorane? Uspešen in donosen festival se meri po številu kupljenih vstopnic, to pa je sorazmerno z všečnostjo filmov občemu okusu. Zgodbo čigave realnosti in katere resnice bodo gledalci videli, je na koncu odvisno od tega, kaj so oni sami sploh pripravljeni videti in sprejeti. In za kaj so pripravljeni plačati. Kino je za marsikoga predvsem prostor zabave in sprostitve ...
Kakšen učinek pa bi imel na primer dokumentarec o izbrisanih? Ali o Romih? Bi šele preko kamere razumeli, da je prostor brez mize, stola in elektrike nespodbuden in neprimeren za kakršnekoli zahteve spodobnega življenja in učnih načrtov?
Mogoče nam bo ravno festival One World omogočil, da se potopimo, začutimo in razmislimo o zgodbah ljudi, s katerimi delimo prostor. Ali pa bo posredovani pogled na drugega pripomogel le k ponovni odvrnitvi pozornosti od tistega, ki drugega in njegovo situacijo sploh ustvarja – nas samih? Kakorkoli že, Igor Blaževič, direktor festivala One World, se o gostovanju festivala v Sloveniji že dogovarja s Cankarjevim domom.
Za Radio Študent iz Bruslja Ana Podvršič.
Komentarji
komentiraj >>