V tokratnem radijskem koncertu se bo aktualnost tesno prepletla z žlahtno jazzovsko patino. Aktualnost bodo zastopali trije vrhunski ustvarjalci sodobnega jazza, ki so ob tem dogodku poskušali stopiti v korak z jazzovsko zgodovino, ki jo v tem primeru pooseblja Charles Lloyd. Klasičen jazzovski akustični kvartet tega pihalca je pred skoraj natančno letom dni, 24. aprila lani, nastopil v Teater Basel v Švici, v postavi: Jason Moran – klavir, Reuben Rogers – kontrabas, Eric Harland – bobni, tolkala. (v celot
* V tokratnem radijskem koncertu se bo aktualnost tesno prepletla z najbolj žlahtno jazzovsko patino. Poleg datuma nastanka koncertnega posnetka bodo aktualnost zastopali trije vrhunski ustvarjalci sodobnega jazza, ki so ob tem dogodku poskušali stopiti v korak z jazzovsko zgodovino, ki jo v tem primeru pooseblja Charles Lloyd. Klasičen jazzovski akustični kvartet tega legendarnega pihalca je pred skoraj natančno letom dni, 24. aprila lani, nastopil v Teater Basel v Švici, v postavi: Jason Moran – klavir, Reuben Rogers – kontrabas, in Eric Harland – bobni in ostala tolkala. V slabi uri in pol so pred navdušenim občinstvom odigrali sedem skladb, ki so vse, razen zaključne, Lloydovi originali. Posnetek koncerta je izšel nedavno tega kot zaenkrat zadnji album tega jazzovskega velikana tudi v čast njegovi 70. letnici.
Pihalec Charles Lloyd je seveda jazzovska legenda. Na ameriškem glasbenem prizorišču je nekje od konca 50. let prejšnjega stoletja, ko je v Los Angelesu študiral glasbo, se potikal po tamkajšnji tedaj precej razgibani jazzovski sceni in se družil z glasbeniki, ki so se pozneje vidno vpisali v jazzovsko zgodovino. Med njimi so bili Ornette Coleman, Eric Dolphy, Charlie Haden, Don Cherry, Billy Higgins, Buddy Collette – da za osvežitev spomina omenimo le nekatere najbolj ugledne. Igrati pa je pričel Lloyd v tamkajšnjem big bendu Geralda Wilsona. Po tako pridobljenih izkušnjah ga je povabil k sodelovanju bobnar Chico Hamilton, zanimiv možakar, ki je s svojim »komornim jazzom« v tistem času iskal v smeri nekakšnega progresivnega post bopa. Tam je spoznal drugega zanimivega možakarja, kitarista Gaborja Szaba, prav ti skupni poskusi pa so naredili nanj precejšen vtis, njihovi rezultati pa so postali opazni v njegovih samostojnih poskusih ob koncu 60. let. Pred tem je šel še skozi skupino saksofonista Cannonballa Adderleyja, še enega jazzovskega posebneža. Takrat so v njej igrali tudi Herbie Hancock, Tony Williams in Ron Carter – igralci, ki so ne tako dolgo pozneje zaigrali v prelomnih delih Milesa Davisa. Kakor tudi Keith Jarrett, ki je svojo glasbeno kariero praktično začel v Lloydovem prvem kvartetu, ki je deloval med leti 1966 in 1968. V njem sta bila tudi Cecil McBee in Jack DeJohnette. Sama zveneča imena, vpisana v jazzovsko zgodovino.
Z vsemi omenjenimi je tudi snemal, s ploščami svojega kvartet za Atlantic Records pa tudi opozoril nase široko mednarodno javnost, ki je z zanimanjem sprejemala njegov precej poseben glasbeni amalgam free in soul jazza. A uspeh ni trajal dolgo, saj se je po razpadu tega kvarteta – fantje so seveda šli, kam drugam kot, k Milesu Davisu – že v začetku 70. let praktično umaknil z glasbenega prizorišča. No, ne čisto; precej je sodeloval pri snemanjih in na koncertnih turnejah drugih glasbenikov; celo z rockerji The Beach Boys kar nekaj časa. Potem se je v 80. srečal s pianistom Michelom Petruccianijem, leta 1989 pa je podpisal snemalno pogodbo z založbo ECM in potem zanjo v dokaj rednih časovnih razmakih snemal plošče. Z različnimi jazzovskimi glasbeniki. In bile so vse boljše. Natančneje vedno bolj žlahtno baladne, arhaično mehko zveneče, v bistvu nič drugačne, kot tiste, ki jih je posnel v 60., le bolj zrele, bolj polne. In ko se je potem sestavila še ugodna kombinacija z ne ravno zelo razkričanimi in tudi ne vem zelo mladimi, a zelo veščimi bolj stalnimi sodelavci, so nastale dobre stvari.
Kot na primer predzadnji album »Sangam«. In seveda tale koncertni »Rabo de nube«. Ki ima sicer naslov pa zaključni skladbi, ki je delo Silvia Rodrigueza. Ostalih šest je njegovih. In v njih se ponovno izkaže tudi kot izjemen flavtist; ob tenorskem saksofonu pa piha tudi v tarogato. Ter skozi skladbe preudarno razporeja svojo energijo in prisotnost tako, da ostaja veliko časa tudi ostalim trem glasbenikom. In prav je tako, saj kot klavirski trio Jasona Morana pokažejo veliko. Vredno poslušanja. Zato bomo kar začeli: »Promotheus«, »Migration of Spirit«, »Booker's Garden«, »Remanujan«, »La Colline de Monk«, »Sweet Georgia Bright« in seveda »Rabo de nube«. Obeta se vam torej dobra ura polnokrvnega jazza.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>