Ponedeljek, 5. 5. 2008
david
Mlada jazzovska zasedba Manuel Mengis Gruppe 6 se je od izida njihovega polnokrvnega prvenca Into The Barn letos vrnila s svojim drugim albumom The Pond. Album je na prvi posluh ponudil nelogično in nepričakovano nadaljevanje zgodbe s prvega albuma, kljub temu da igranje zasedbe in glasbene strukture ostajajo prepoznavne. Na njem namreč ni več prisotnih trdnih in močnih ostinatnih funkovskih ritmov, ampak se je celotno vzdušje prevesilo v znatno bolj umirjene, meditativne in zadržane zvočnosti. (v celoti!)
* Zasedba Manuel Mengis Gruppe 6, ki jo tvori šest mladih švicarskih jazzovskih glasbenikov pod vodstvom trobentača Manuela Mengisa, je leta 2005 izdala svoj prvenec Into The Barn, ki je ponudil svežo in polnokrvno sodobno jazzovsko vizijo. Album je temeljil na trdnih in močnih, deloma funkovskih ritmih, ki so dajali ostinatno podlago razigrani in kontrapunktični interakciji med dvema saksofonistoma, trobentačem in električnim kitaristom. Strukturno so glasbeniki neustavljiv ritmičen tok na albumu neprenehno razgrajevali, rušili in se vračali vanj.
Po treh letih se je zasedba letos vrnila z novim albumom, poimenovanim The Pond, ki je bil prav tako izdan za švicarsko založbo Hat Hut Records v okviru njihove serialke hatOLOGY.
Novi album je na prvi posluh ponudil nelogično in nepričakovano nadaljevanje opisane zgodbe s prvega albuma, kljub temu, da igranje zasedbe in glasbene strukture ostajajo prepoznavne. Na albumu The Pond namreč ni več prisotnih trdnih in močnih ostinatnih funkovskih ritmov, ampak se je celotno vzdušje prevesilo v znatno bolj umirjene, meditativne in zadržane zvočnosti. Vzroki za to se razkrijejo v naslovu albuma in naslovih komadov na njem. Manuel Mengis Gruppe 6 namreč ustvarjajo svojevrstno programsko jazz glasbo, katere vzdušja in koncept določajo programski naslovi albumov in skladb. Tako je prvi album, naslovljen Into The Barn (oziroma v prevodu V hlev), čemur so sledili tudi naslovi skladb na njem, odražal neko prvinsko vitalnost, žilavost in energičnost živalskih kopitarjev, medtem ko je drugi album naslovljen The Pond (oziroma v prevodu Ribnik) in je zato tudi temu ustrezno precej manj energičen in neposreden – zaznamuje ga nekakšna zamaknjena in na momente razigrana liričnost. Programskost in vzdušja določajo tudi naslovi komadov: »Tomorrow will be colder«, »Furry Buddy«, »Hide and Seek« ter »Song for Violet«.
Glasbeniki na albumu The Pond tako v svoji osnovi ohranjajo funkovske ritme, le da so tukaj precej bolj abstrahirani in v ozadju, ohranijo pa tudi tipično strukturo stalnega razgrajanja in ponovnega vračanja v osnovni tok skladb, s čimer dobivajo skladbe neke vrste mozaično strukturo. Po karakterju je njihov drugi album kot rečeno precej bolj omehčan in manj neposreden, vendar vseeno dovolj dinamičen, kar se odraža skozi nenehno valujoče prehajanje med karakterno in formalno številnimi različnimi deli in občutji. Glasbeniki na njem neopazno plujejo med konkretnostjo in abstraktnostjo, funkoidno ritmičnostjo in atmosferičnostjo, kompozicijo in improvizacijo. Veliko je tudi dialogov, medsebojne interakcije in solistične igre, ki pa redko pride v prvi plan. V ospredju je predvsem slikanje vzdušij in ustvarjanje programskih atmosfer, intrigantni momenti in drobni inovativni detajli pa so v ozadju, se občasno pojavljajo in neopazno izginjajo.
Drugi album zasedbe Manuel Mengis Gruppe 6 - The Pond - je mestoma mogoče malenkost neizrazit in na površini nerazburljiv, vendar je pod gladino povsem svojstven in barvit svet, v katerem se odvijajo majhne in očarljive zgodbe, ki pa nekajkrat privrejo in izbruhnejo tudi na površje.
pripravil David Verbuč
Komentarji
komentiraj >>