Četrtek, 8. 5. 2008
primozv
Primož Vozelj recenzira novo ploščo Jamieja Lidella, ki se je tokrat povsem spustil v soulovski milje ... (v celoti!)
Presenečenje ali pa kar šok je bil izid druge Plošče Jamieja Lidella pred tremi leti. Jamie, ki je bil vse do tedaj znan kot navdušenec nad odkrivanjem novih predvsem elektronsko-sintetičnih zvokov v širšem polju IDMa, je na plošči Multiply na elektronske osnovo na debelo nasul soul in funky inštrumentalne vpade, pri katerih so največ k karakterju plošče doprinesle razgibane bas linije. Čez vse to pa nasnel svoj fantastičen soul vokal. Ni dvoma da je omenjena plošča pri prenekaterem privržencu založbe Warp, prav zaradi petja ki je obvladovalo celotno ploščo, za hip nagubala čelo in privzdignila eno če ne kar obe obrvi. Po drugi strani, je ta plošča, združena z ekstravagantnimi živimi nastopi, Jamije Lidella povzdignila v svojevrstno »must see« klubsko atrakcijo.
Glede na globalni uspeh plošče Multiply, je bilo težko pričakovati, da bo naslednja Jamiejeva plošča spet nekaj povsem novega in drugačnega. In res je Jim, kot se imenuje njegova tretja plošča, nadaljevanje soul in funk zgodbe katero je Jamie začel že na njeni predhodnici. Nadaljevanje oziroma bolje rečeno nadgradnja, saj na tej plošči akustični elementi, torej Jamijev že skorajda »trade markovski« vokal ter kopica inštrumentov, ki izhajajo iz ritem sekcije in se nadaljujejo v razkošnih pihalnih aranžmajih, povsem prevladujejo v razmerju do tokrat res subtilnih elektronskih dodatkov. To je bržkone posledica tega da se je Jamie kot pravi sam, naveličal buljenja v svoj laptop. Namesto tega ga vse bolj navdušujejo akustični zvoki, ki jih zajema z mikrofoni ter nadaljnjo kombinianje in obdelava teh zvokov.
Najbrž ni naključje, da je plošča Jim med drugim nastajala tudi v Združenih državah Amerike, domovini soul glasbe. Sicer ne v Detroitu, mestu ki je rodilo legendarno založbo Motown in posledično tudi bisere soula in funka, temveč v s soncem obsijani Kaliforniji. Optimizem in radost, ki vejeta iz plošče, sta prav gotovo čustvi, ki se če ne drugače, vsaj simbolno navezujeta na sonce in poletje. Se pa plošča Jim kljub temu, vsaj v smislu aranžmajev navezuje na tradicijo Motown soula. Seveda pri vsem ne gre za kakšno jalovo in nostalgično obujanje spominov, temveč predvsem zaradi res odlične produkcije ploščo preveva navdušujoča neobremenjena svežina.
Produkcija je dejansko tako popolna, da stari mački Motowna o čem podobnem najbrž niso upali sanjati niti v najbolj mokrih sanjah. Zasluge temu gredo poleg samemu Jamieju gotovo še so-producentom Mockyu, Justinu Stanley ter Gonzalesu, ki je odločno prispeval že k zvoku plošče Multiply. Če je omenjeno ploščo Multiply zaznamovala tranzicija iz IDMa v soul, je plošča Jim podčrtaj ter končna pika na i k tej tranziciji. Z enim stavkom: »As good as it gets« za belega fanta.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>