Petek, 9. 5. 2008
jizah
Kaj se zgodi, ko idejni belski producent Ant opusti prastaro formo raperskega samplanja in si omisli žive glasbenike, Slug svojo prvoosebno izpovedno liriko zamenja z bolj kompleksno prvo, drugo in celotretje osebno pripoved, na albumu z zgovornim naslovom "When Live Gives You Lemons, You Paint That Shit Gold" pa beatboxa sam Tom Waits, v izolirano ozadje pa Atmosphera spravita celo vokal Beth Ditto iz Gossip ter Tundeja Adebimpeja iz Tv On The Radio? Album pristane na 5. mestu prodajne lestvice
* Izjemno delavni belski raperski dvojec Atmosphere iz Minneapolisa je konec meseca aprila pri lastni založbi Rhymesayers izdal že svojo šesto ploščo z zgovornim in pomenljivim naslovom »When Life Gives You Lemons, You Paint That Shit Gold«. Z njo sta kralja podtalnega emo rapa, raper Slug in producent Ant, povsem nepričakovano prikorakala na peto mesto ameriške prodajne lestvice.
Skoraj kompletno glasbeno industrijo je pretresel podatek, da podtalni raperski dvojec s svojo lastno založbo in z zelo interno rapersko publiko lahko tako nepričakovano privihra na lestvico prodaje, sploh ob dejstvu, da gre za glasbenika, ki na vsakih nekaj mesecev izdata kako nadaljevanje ep-jevske serialke »Sad Clown, Bad Summer/Fall/Spring/Autum« in sta nenehno prisotna na raperski sceni. Da ne gre za hlastanje nad dolgo pričakovanim izdelkom, kljub dejstvu, da je njun zadnji uradni album star že skoraj tri leta, pa poleg že omenjenih ep izdaj govori tudi lanska brezplačna downloadaška plošča »Strictly Leakage«, na kateri se je znašlo kar 13 kompozicij.
Delavnost dvojca in pogled v prihodnost, z dolžnim spominom na preteklost, pa je najnovejšemu izdelku dodal vrsto sprememb v delovanju dvojca. Ta je tokrat izdal svoje najkonsistentnejše delo, pri katerem pohvalno ni nobenih klasičnih raperskih klepetaških in producentskih gostovanj. Vse delo je torej padlo na pleča Sluga in Anta, ki sta si kot češnjo na torti privoščila, da sta uporabila eminentni imeni povsem v ozadju, povsem neopazno. Na albumu tako v vlogi beatboxerja gostuje Tom Waits, v vlogi spremljevalnega vokalista, gost pa je tudi glava zasedbe »Tv On The Radio«, Tunde Adebimpe. Redki izvajalci bi tako eminentna gosta postavili v povsem obrobne, pravzaprav nepomembne vloge, očitno pa premore kreativna glava producenta Anta veliko na pol bizarnih idej, ki jih fant nato uporablja pri svojem delu. Ravno Ant je del dvojca, ki je pri novem albumu popolnoma zamenjal svoj način dela. Dosedanje organizirano iskanje bluesovskih, jazzovskih ter kičastih samplov, kasneje spretno uporabljenih znotraj hiphoperske produkcije, je preprosto zamenjal z živo zasedbo, delujočo pod njegovo taktirko. Njegova največja hiba občasnega odvečnega kompliciranja se je z angažiranostjo žive zasedbe, ki fanta že dalj časa spremlja tudi na mnogih koncertih, prelevila v preprosto strukturirano, ritmično in melodično bendovsko obliko. Od tipičnega indie rocka, funka ali celo poperske estetike fante loči zgolj večji poudarek na ritmični zasnovi ter pretirana uporaba Antovega starinskega, analognega zvoka vseprisotnih klaviatur. Mešanica Antove sintetizatorske produkcije in občasne akustike, ki skozi zapeljiv, zlahka zapomnljiv ritem dobi zanimiv pridih, pa višek eksperimenta doživi v kompoziciji, popolnoma bazirani na akustični kitari ter rapu. Produkcija je sestavljena iz preprostih vložkov, dve kompoziciji spomnita na živo orkestracijo philadelphijskih Rootsov, sicer pa na albumu ne najdemo tipične raperske dramatične navlake, violin in trendovskih zvokov. V raperskem svetu gre pravzaprav že kar za eksperimentalno produkcijo, kljub temu da z resnično eksperimentalno produkcijo album nima prav nobene zveze. Le pogled izza tipičnih raperskih polken daje sicer povsem »catchy« kompozicijam nekakšen drugačen občutek, sploh v obeh hitovskih kompozicijah, kjer izstopa basovska linija. Barvita produkcija, ki daje vsaki skladbi drugo identiteto in se povečini izogiba tipičnim raperskim breakom, je zapakirana v množicam bolj privlačno, organsko podobo, izraženo tako pri bolj temačnih kot pri svetlejših skladbah. Nekaj razcefranih, oddaljenih basovskih linij ter otožnih klavirjev pa nastavlja teren raperju in po novem tudi pevcu Slugu, ki se skozi lagodne produkcijske vložke sprehaja povsem lahkotno.
Slug je podobno kot producent Ant dodobra zamenjal svoj stil in se je s skoraj povsem prvoosebnega raperja, ki je v veliki večini primerov predstavljal svoje osebne štorije, prelevil v veliko širšega raperja, rapajočega tako v drugi kot tudi v tretji osebi. S tem je izgubil svoj osebnostni, emo pridih in se pričel ukvarjati s problemi in pozitivnimi stvarmi sodobne družbe. Vsakodnevno finančno prebijanje iz tedna v teden, slab standard povprečnega prebivalca ZDA, zlorabe drog, predvsem kokaina, starševstvo, homaž delovnemu razredu in mrtvim prijateljem, najstniške mame, striptizete, delavci v skladiščih, brezdomci, zadrogiranci, kadilci, lenuhi, zafrustrirane in na pol obupane natakarice, sploh tiste delujoče v nočnem času, predstavljajo tematike z razponom od prvoosebne jeze do povsem neosebnega, lahkotnega podajanja besedil. Tekstualno postaja vse bolj oster, svoje zvite, iskrene in pametne rime, mnogokrat presenetljivo obdane s polno upanja, pozitivizma in srčnosti, pa vse bolj vodi skozi močno in artikulirano retoriko. Pri nekaterih kompozicijah je sicer veliko manj doživet kot v času lastnega zabavnega emo hiphopa, a hkrati pri prvoosebnih zgodbah ostaja veliko bolj refleksiven kot sicer. Poleg zanj značilne odlične belske dikcije in artikulacije, ki sta v splošnem edini in največji prednosti belih raperjev pred črnimi, pa je na albumu nekajkrat vlogo raperja združil tudi z vlogo tipičnega vokalista, kjer sicer ne blesti, a prav tako ni slab. Še najbolj zanimivi vpadi pri njegovem sicer dokaj dinamičnem rapanju pa so tisti, kjer na pol rapa in na pol prepeva. Slug je torej postal malce bolj ljudski, loteva se bolj vsakdanjih tematik in jih obdeluje na svoj način, pa naj bo to skozi perspektivo lastne hčere ali pa skozi zabavno, globoko ter razmišljujočo retoriko. Prebijanje skozi zapletene metaforične vsebine nekajkrat uniči le z banalnim in preveč ljudskim predstavljanjem besedil, kar uspe občasno skompenzirati s skladbami, predstavljenimi skozi več različnih perspektiv ...
Slugov občasni narcisoidni emo hiphop se preliva s storytellersko obliko, skozi katero ga vodi zanimiva zmes hiphop produkcije, pomešane z živo zasedbo. Izobilje zvokov iz preteklosti je tokrat dobilo pustejšo, konkretnejšo, kompleksnejšo in veliko širšo perspektivo, ki poslušalca navdaja z upanjem, da bo prihodnji izdelek ponovno obdan z živimi glasbeniki in brez morečih kitarsko-vokalnih komadov, ki rušijo ravnovesje albuma, namesto da bi kaj dodale k pestrosti albuma. Preprosto, udarno, mestoma intimno in brez odvečnega kompliciranja ter z zgovornim naslovom obteženo ploščo avtorja vodita skozi pozitivno sporočilo do konca vseh petnajstih kompozicij.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>