Petek, 16. 5. 2008
Sensi
Maruša Bertoncelj- Sensi recenzira plato afriškega reggae prvaka Tikena Jaha Fakolyja ... (v celoti!)
* Čeprav ste v petkovem terminu Tolpe bumov najbrž že vajeni, da se recenzira in vrti predvsem hip-hop novosti, rutino tokrat razbijamo z afriškim reggaejem. Uvodni komad L'Africain prihaja z zadnjega, novembra lani izdanega istoimenskega albuma afriškega griota Tikena Jah Fakolyja, o katerem ste na valovih Radia Študent lahko veliko slišali nedavno tega – v afriškem Ghost programu, še več pa v DJ grafitih s strani Zorana Pistotnika. Recenzija albuma L'Africain prihaja malce pozno, a razlog je dober – z njo vas ogrevamo za njegov bližajoči se nastop na festivalu Druga godba 2008, 22. maja v Križankah.
Tiken Jah Fakoly je, za tiste, ki ga morda še ne poznate dobro, vodilni predstavnik afriškega reggaeja svetovnega formata – poleg Alpha Blondyja in ne tako davno umorjenega Luckyja Dubeja. Je nosilec griotske tradicije - pripadnik kaste griotov, ki ohranja starodavna afriška ustna izročila preko glasbe. Ker ga šola ni pretirano zanimala, ga je oče še kot mulčka poslal živet k sorodnikom v vas Gbeleban, kjer se je tudi prvič srečal z reggaejem. Že od nekdaj ga je bolj kot vse zanimala glasba, ki se ji je povsem predal po smrti svojega očeta. V drugi polovici 80-ih let, pri svojih 20-ih, je začel glasbeno sodelovanje z ganskim kitaristom po imenu Joffrey, s katerim je istega leta posnel svoj prvi demo, kmalu zatem pa je ustanovil svojo prvo skupino Djelys. Ljubše od studia mu je bilo nastopanje v živo in s svojo karizmo je tako hitro osvojil lokalno glasbeno sceno. V začetku 90-ih je bil že povabljen, da podpre nastope lokalne reggae zvezde Sola Jah Gunta, in tako je tudi skupina Djelys kmalu postala znana širom Afrike.
Na samostjno pot pa je Tiken Jah Fakoly stopil sredi 90. let, potem ko je z Djelysi izdal dva albuma in ko je v času političnih nemirov na Slonokoščeni obali začel pisati svoje prve družbeno- in političnokritične pesmi. S tem se je dokončno uveljavil kot glas zatiranih in neumorno kritiziral politično skorumpiranost do te mere, da kot politični azilant že 5 let živi na Maliju. Pred kratkim je zaradi kritiziranja senegalskega predsednika postal »persona non grata« tudi v Senegalu. Leta 1996 se je proslavil s svojim prvim uradnim solo albumom Mangercratie, v njegovi diskografiji pa so se do lanskega leta zvrstili še 4 uradno izdani albumi, Le Cameleon, Cours D'Histoire (oba 2000), Francafrique (2002) in Gueule (2004). Že prvenec ga je izstrelil v svetovno glasbeno orbito, v vseh teh letih pa je sodeloval tudi s številnimi reggae glasbeniki prav tako svetovnega formata, kot so denimo kitarist Earl China Smith pa boben-bas institucija Sly and Robbie, ter snemal v priznanih studijih, kakršen je jamajški Tuff Gong. Veliko je tega, kar bi še veljalo omeniti, a Tolpa bumov je v prvi vrsti namenjena oceni njegovega zadnjega studijskega izdelka L'Africain – in če ga želimo slišati čim več, je najbolje, da se ga kar lotimo.
Čeprav se zdi, da sta Afrika in reggae že po defaultu neločljivo povezana, termin afriški reggae ni le še ena žanrska kaprica, ampak dejanska definicija reggaeja, ki je bolj kot preostali reggae prežet z Afriko, predvsem po glasbeni plati, saj je precej bolj naphan z zvoki tradicionalnih afriških instrumentov, zveni bolj »organsko« in ima tudi v tretjem tisočletju še vedno veliko več skupnega z roots reggaejem kot »new roots« z Jamajke. Album L'Africain Tikena Jah Fakolyja je v prvi vrsti še en presežek v sami reggae glasbi na splošno kot v afriški reggae glasbi. V diskografiji avtorja samega pa je še ena kvalitetna glasbena refleksija težkih družbenih in političnih razmer znotraj rodne Slonokoščene obale, afriških držav nasploh ter nenazadnje celega sveta. Če je Alpha Blondy bolj naklonjen pop prijemom in ima siceršnja reggae produkcija kljub vztrajnosti pri roots tematiki raje plesišča, Tiken tu še naprej odstopa predvsem zavoljo vsebinske ostrine ter globine. Ni tako lahko prebavljiv kot poplava »Jah messengerjev« in bi ga zato lažje postavili ob bok dub poetom, ki na mnogo bolj sofisticiran ter intelektualen način opozarjajo na družbene probleme, kot pa to počnejo številni trenutno vodilni, sicer mnogi med njimi kvalitetni reggae vokalisti.
L'Africain prinaša 12 prepričljivih, prvovrstno in brez odvečne zvočne manipulacije sproduciranih skladb, ki se gotovo ne bodo toliko vrtele na plesiščih tudi zavoljo dejstva, da zvenijo precej nežno, umirjeno, toplo in prijazno. Zdi se, kot da bi bile ljubezenske ali tipično »let's love eachother, smoke some weed and feel alright« reggaejaške meditacije« – kljub družbeno še vedno zelo kritičnim besedilom, v katerih je spet veliko zelo konkretnega preizpraševanja družbenih nesmislov, od vojn prek zlaganih političnih obljub do takšnih in drugačnih predsodkov. Produkcijsko gledano je na albumu tudi veliko nastavkov za odlično dub verzijo albuma, saj je basovska linija že na tem toliko poudarjena, da je ponekod kar pričakovati skok v kak dub podaljšek. Kar se živahnosti same tiče, je morda izjema Tikenova verzija Stingove legendarne »Englishman in New York«, »African a Paris«, ki kljub zdaj že silni zlajnanosti originala in dosedanjih različic, deluje zelo simpatično, saj je vsebinska nota spet tipično Tikenova.
L'Africain si torej brez dvoma zasluži vidno mesto v vsaki pošteni reggae fonoteki in bo zelo povšeči tako ljubiteljem reggaeja, afriške popularne godbe kot tudi vsem, ki glasbo bolj poslušajo s politološkimi, sociološkimi in antropološkimi uhlji.
pripravila Maruša Bertoncelj
Komentarji
komentiraj >>