Radijski valovi nas tokrat naplavljajo na istanbulsko obalo. Na razvpiti ulici Istiklal se pomešamo v gnečo režiserjev, filmskih kritikov, producentov in cinefilov z vsega sveta. Prerinemo se do ene od šestih kinodvoran, opremljenih z gigantskim logom mednarodnega istanbulskega filmskega festivala, in se zleknjeni v stežka najdenem prostem sedežu prepustimo izbrani filmski zgodbi.

Mednarodni istanbulski filmski festival, eden od pomembnejših filmskih dogodkov turškega in širšega sredozemskega festivalskega prostora, je v aprilu znova osvetljeval istanbulska kinematografska platna. V sedemnajstih festivalskih dneh je sedemindvajseta festivalska edicija mednarodni publiki projicirala preko 200 filmskih stvaritev svetovne filmske produkcije. Kljub kulturno-geografski in časovni pestrosti v programski shemi pa je festival odseval predvsem aktualno domačo ustvarjalnost.

Ostrenje festivalskega fokusa na domači film utemeljuje turški filmski preporod zadnjih let. Dinamična filmska scena se optimistično približuje aktivni produkciji zlatih, tako imenovanih Yeºilçam časov v 60. letih, ko so turški cineasti v kinematografe lansirali tudi po 300 filmskih kolutov letno. Turški film po obdobju zaskrbljujočega porasta cenenih komedij znova odpira prostor kakovostnemu avtorskemu filmu, ki kinematografijo države s skrajnega evropskega roba vztrajno ponaša na svetovno filmsko sceno.

Tako ni presenetljivo, da se je zlati tulipan, osrednja nagrada mednarodnega istanbulskega filmskega festivala, razcvetel na domačem filmskem vrtičku. Strokovna žirija pod vodstvom Michaela Ballhausa je za najboljši festivalski film proglasila Yumurto, Jajce, prvega v filmski trilogiji režiserja Semiha Kaplanogla. Nagrajena zgodba slika poetičen portret sodobnega moškega, ki hektiko vsakdana ob iskanju svojih korenin zamenja za avtohtono vaško življenje, prežeto s pristnimi medčloveškimi odnosi. Že uveljavljena festivalska uspešnica ni prepričala zgolj ambasadorjev stroke, temveč tudi gledalce, ki so filmu tako pripeli tudi nagrado občinstva.

Med nagrajene presežke letošnje filmskofestivalske ponudbe se uvršča tudi Tatil Kitabi, Poletna knjiga, premierno uprizorjena na zadnjem Berlinalu. Najboljši turški film festivala in najboljši film po izboru žirije FIRPRESCI v filmski kader postavlja odraščajočega turškega dečka in njegovo neobičajno družino med preživljanjem poletnih počitnic.

Čeprav je bil program istanbulskega filmskega festivala zasičen s kakovostnimi izdelki svetovne kinematografije, ni postregel z vročimi festivalskimi premierami. Večina filmov je bila tako že preverjena na evropskih festivalskih platnih ali celo v rednih kinosporedih. Kar nekaj težko pričakovanih turških izdelkov pa se je za časa festivala še vedno preobračalo v produkcijskih kokonih in premierni filmski let preložilo na prihajajoče festivalske dogodke.

Mednarodni istanbulski filmski festival tako še vedno utrjuje status festivala za občinstvo. Medtem ko je rdeča preproga rezervirana za filmski festival v Antalyji in težko pričakovane premiere osvetljujejo platna festivala v Ankari, ostaja istanbulska filmska pomlad označena predvsem z etiketo intelektualnega druženja. Stresanje rok mednarodnih predstavnikov filmske srenje, kritični pogovori ob skodelici kave v preddverju kinodvoran in medprojekcijsko postopanje po prepolnih istanbulskih ulicah v spomladanskem soncu ustvarjajo festivalsko klimo, ki festivalu vsako leto zagotavlja visoko udeležbo in pozitivne kritike.

V istanbulskih kinematografih je taborila Pina S.