Četrtek, 22. 5. 2008
primozv
Primož Vozelj recenzira prvenec 'smelo' poimenovanega ameriškega punk rock kvinteta Titus Andronicus ... (v celoti!)
* Te dni mineva deset let od izida plošče In The Aeroplane Over The Sea ameriške zasedbe Neutral Milk Hotel, ki v širšem indie rockovskem miljeju, predvsem na oni strani velike luže, velja za enega izmed biserov dotičnega žanra. Obeleževanje te obletnice v glasbenih medijih je z izjavami številni glasbenikov dokončno potrdilo veliko vplivnost te plošče. Po drugi strani, morda malce paradoksalno, pa je prineslo spoznanje, da je kljub brezštevilnim poizkusom vse do danes le redkim izvajalcem uspelo na eni plošči zgostiti toliko iskrene izpovedi, ki je sporočala zgolj to da nobena fikcija ne more biti tako grozljiva kot realnost.
Predstavljena zgodba o neki nekoč izdani plošči, nima sicer nobene neposredne povezave s to, ki jo predstavljamo v današnji Tolpi bumov, lahko pa služi kot neke vrste merilo, s katerim bi lahko ponazorili odličnost prvenca zasedbe Titus Andronicus. Mlada zasedba iz New Jerseya, ki nastopa v bolj kot ne klasični rockovski formaciji z dvema kitaram, klaviaturami, basom in bobni, je bila pred izidom prvenca, ki se posvečamo danes, izven lokalnih krogov povsem neznana. To je gotovo eden izmed razlogov, za toliko večjo presenečenje, ki ga ta plošča pušča pri globalnem poslušalstvu in glasbeno-kritiški srenji.
Je to kar počnejo Titus Andronicus kaj revolucionarno novega? Niti slučajno ne. Kar se tiče same forme, ki se jo fantje poslužujejo, gre za preizkušene rockovske prijeme, od katerih še najbolj odstopajo razkošni aranžmaji v katere so vpeljani ne tipično rockovski inštrumenti kot so pihala ali orglice, rehabilitacija neštetokrat zlorabljene in posledično zasmehovane prvine, ki se imenuje kitarski solo ter lo-fi popačena produkcija, ki smo jo v še malce bolj radikalni obliki lahko pred kratkim slišali pri zasedbi Times New Viking.
Vse našteto so Titus Andronicus združili v udarno, energično, pa zaradi dramskega loka plošče, mestoma tudi počasnejšo rockovsko izpoved, na kateri sloni petje, ki usodno določa ploščo. Kljub temu, da je bend poimenovan po najbolj krvavi in kruti igri Williama Shakespeara, pri tem kar počnejo ni prisotne nobene umetne igre ali nastopaštva kot takega. Osnovni in daleč najpomembnejši del vsake skladbe na plošči so pripovedi, ki se napajajo iz globoko intimnih doživetij in travm ter njihovo brezsramno interpretacijo, tematsko pa se sučejo na relaciji družina, ljubezen, vera in vse ostalo. Konkretni kraji, datumi in imena, ki se pojavljajo v teh pripovedih, so le še pika na i k neposredni iskrenosti plošče. Lo-fi produkcija s še posebej popačenim vokalom deluje morda malce bolj agresivno, kot bi bilo nujno potrebno. V uvodu omenjeni Neutral Milk Hotel so namreč enak učinek strašljive iskrenosti mnogo bolj intenzivno dosegli s čistim glasom, ki je sam, obkrožen z divjo zvočno gmoto, še močneje izražal izgubljenost posameznika v svetu.
S ploščo 'The Airing of Grievances' so se Titus Andronicus v eni potezi izstrelili med najboljše, trenutno aktivne recimo indie rockovske zasedbe, kot so na primer ameriški The National ter Two Gallants ali pa montrealska dvojica The Arcade Fire in Wolf Parade, ki je po njunih drugih ploščah sodeč, že malce upehana. V širših okvirih žanra so Titus Andronicus vsaj kar se avtorja tega prispevka tiče, do sedaj največje odkritje tega leta, ki ga bodo ostali, kot tudi oni sami, najbrž da težko presegli.
prispeval Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>