Nedelja, 25. 5. 2008
zoranp
Povejmo kar naravnost: tistim, ki so jih pritegnili Konono No. 1 in sploh novi kongoleški val iz predmestij Kinshase, poznan pod v Evropi izmišljenim imenom Congotronics, bodo Kenge Kenge nadvse všeč. Pa čeprav gre za razliko od prej omenjene ponudbe pri tej izrazito sodobno zveneči godbi – paradoksalno – za »čisto tradicijo«... (v celoti!)
* Povejmo kar naravnost: tistim, ki so jih pritegnili Konono No. 1 in sploh novi kongoleški val iz predmestij Kinshase, poznan pod v Evropi izmišljenim imenom Congotronics, bodo Kenge Kenge nadvse všeč. Pa čeprav gre - za razliko od prej omenjene ponudbe - pri tej izrazito sodobno zveneči godbi, paradoksalno, za »čisto tradicijo«. Ta kenijski bend močne postave, ki je bil izvorno poznan kot Kenge Kenge Orutu System, dejansko ustvarja glasbo, globoko zakoreninjeno v izročilu ljudstva Lou, in je dejanska predhodnica najbolj poznanega kenijskega popularno glasbenega stilema benge.
Ta se je na vzhodnoafriškem prizorišču pojavila že v daljnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja in bila v svojem zgodnjem obdobju odrinjen konkurent takrat tudi v tem okolju glasbeno prevladujoči kongoleški rumbi. Toda v 70. in 80. letih ji je prevzela primat in postala (poleg priobalnega taaraba) najbolj popularen glasbeni izraz Vzhodne Afrike. Zato smo jo – čeprav preveč poredko – že srečevali tudi na teh radijskih valovih. S tem albumom nam je končno omogočeno, da slišimo njene pradavne korenine, ki pa s Kenge Kenge zvenijo, ne glede na arhaičnost, šokantno sodobno ter izvedbeno virtuozno. »Predstavljanje« te skupine je zagotovo eno najbolj intrigantnih diskografskih dejanj na področju afriških godb v zadnjem letu.
Skupino Kenge Kenge sta v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja ustanovila Silveres Amollo in Samuel Nyariwo. Silveres Amollo, imenovan tudi Amdo Jawaya, je bil ob nastajanju teh posnetkov že pokojen, zato so mu preostali člani skupine ta album tudi posvetili. Samuel Nyariwo pa je kot edini iz prvotne postave še vedno v skupini in igra flavto asili. Nastanek skupine je morda za nas nenavaden, a za tiste kenijske kraje povsem običajen. Glasbenike je zbral sponzor za svoje poslovne namene. V tem primeru je bil to Catering Levy Trust, nekakšna vladna davčna ustanova, z namenom, da bi spremljali zbor, ki je že deloval z njeno podporo. Sredi 90. let pa so instrumentalisti pričeli igrati tudi neodvisno od zbora, potem pa so se povsem osamosvojili. Večina članov skupine, ki jih je mogoče slišati v posnetkih na tem albumu, se je skupini pridružilo med leti 1998 in 2000. Ko so še igrali v spremljavo zboru, je bil njihov repertoar sestavljen iz religioznih in patriotskih pesmi ter himen. Ko pa so šli na svoje, so v svoje igranje prevzeli prepoznavne vzorce benge. Vendar se niso odločili, da bodo preprosto še en benga bend.
Benga seveda izvira iz tradicionalnih glasbenih vzorcev ljudstva Lou. Nastala je v okolici Viktorijinega jezera, ko so nekje od sredine prejšnjega stoletja glasbeniki ljudstva Lou pod vplivom tedanje kongoleške godbe pričeli igrati tradicionalne ritme in napeve v sodobnih električnih bendih. Za pionirja in prvaka benge velja Daniel Owino Mesiani, kitarist in vodja skupine Shirati Jazz, ki smo jo pred leti večkrat predstavljali in omenjali. Mesiani je leta 2006 preminil. Vplivi benge pa so se razširili po vsej Vzhodni in Centralni Afriki.
Jawaya in Nyariwo sta se s Kenge Kenge odločila, da gresta nazaj h koreninam benge. S pomočjo uporabe samo tradicionalnih glasbil in seveda značilnega večglasnega petja sta se vrnila k izrazu, iz katerega še vedno popularna benga črpa svoj zvok in ritem. Kenge Kenge v grobem prevodu iz jezika lou pomeni prav to: razvedrilno druženje malih glasbil. Začeli so z zvočnim zabojem, z enostrunskimi goslimi orutu in z gongom nyangile. S širjenjem repertoarja in števila članov skupine pa so dodajali še različna tolkala, bobne, rogove in tradicionalno flavto oziroma, bolje rečeno, piščal asili, ki je zdaj dejansko solistični instrument, ki plava nad gosto tkano zvočno in ritmično teksturo posameznih skladb. Z leti so razvili nepozaben zvok, v katerem se tradicija organsko preliva v sodobnost.
Zasedba, ki nastopa v posnetkih za ta album, je 12-članska. Poleg že omenjene piščali in roga oporo je v njej še dvoje gosli orutu, dva lesena zvočna zaboja in gonga nyangile, dvakrat komplet različnih malih tolkal, dvakrat basovski boben in bas. Poleg tega so tu seveda tudi pevci. Dva sta, ki samo pojeta, pojejo pa tudi trije instrumentalisti. Med temi je eden od dveh prvih glasov Edward Odhiambo, ki je eden izmed goslačev. Pravi prvi glas pa je George Achieng, imenovan tudi Babu. Danes je vodja skupine, pridružil se ji je leta 1997, v mladosti pa se je izuril v odličnega pevca in goslača.
Njihova glasba je naravnost hipnotična. Sestavlja jo čvrsta, jasna tekstura ritmov in petja, v katero se nenavadno prodorno razvijejo in jo nadgradijo vpadi roga, enostrunskih gosli in predvsem piščali. Tako dobimo gosto, globoko zvočno zmes, polno podrasti, stranskih poganjkov in nasprotnih tokov. Glasovi, ki so dejansko centralni del dogajanja, kadar ne prepustijo prostora kakšnemu izmed prej omenjenih solirajočih glasbil, so v svojem večglasnem poigravanju in prepletanju naravnost izjemni. Zaradi svežega spomina me zdaj zelo spominjajo na nedavni nastop Provansalcev Lo cor de la plana na letošnji Drugi godbi. To je petje, ki te premakne - in ki te tudi zamakne. Je močno in žlahtno, polno značajev, zgodb in kontrastov. Sodeč po tem albumu, so Kenge Kenge poseben bend v aktualni ponudbi afriških godb in v tej posebnosti tudi izjemen po vrhunskem dometu interpretacije svojega repertoarja.
Na albumu »Introducing …« je osem skladb. Vse so daljše od sedmih minut, najdaljši trajata malo manj od enajstih. Ob eni povsem tradicionalni in treh priredbah tradicionalnih pesmi ljudstva Lou so ostale avtorske, prispevala pa sta jih že omenjeni prvi pevec George Achieng in igralec na nyangile Elijah Orieno. Uvodno, predstavitveno »Kenge Kenge« ste že delno slišali.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>