Ponedeljek, 26. 5. 2008
primozv
Primož Vozelj recenzira novo ploščo montrealskih indie rockerjev Islands ... (v celoti!)
V primeru bendov, ki na neki točki prekinejo z delovanjem in v bolj ali manj nespremenjeni kadrovski zasedbi nadaljujejo pod novim imenom, se je pri poslušanju njihovih izdelkov povsem nemogoče izogniti primerjavam z izvirno zasedbo. To je še toliko težje v primeru benda The Unicorns, ki je s svojo fantastično ploščo »Who Will Cut Our Hair When We're Gone?«, svoji reinkarnaciji v obliki benda Islands zastavil mejnik, ki ga Islands niso in kakor kaže, tudi ne bodo presegli.
Od jedrne trojice Unicorns, sta na prvencu Islands Return to the Sea sodelovali dve tretjini, pri nastanku danes obravnavane plošče pa le še ena tretjina izvornih članov. Glede na to da, je motor benda Nicholas Thorburn alias Nick Diamonds obkrožen še s petimi glasbeniki, bi morda lahko pričakovali, da bi se nekatere izrazne podobnosti z The Unicorns sčasoma izbrisale a temu ni tako. V prvi vrsti zaradi zelo značilnega Nickovega petja, v drugi pa zato, ker je kljub temu da Islands ne želijo biti The Unicorns, ob poslušanju glasbe obeh bendov, v njej moč začutiti med seboj podobno si gonilo, ali če želite energijo.
Pristop k doseganju tega cilja, je na plošči Arm's Way še izraziteje spremenjen. Šestčlanska multi-inštrumentalna zasedba seveda pušča neizbrisen pečat. Sicer so skladbe v osnovi še vedno značilno Islands-ovske popevke, s celim kupom dodatkov iz vseh možnih žanrov, od katerih še posebej izstopata afro karibski pop ter po drugi strani elektronske ritmične matrice, a so Islands ob snemanju te plošče očitno pozabili, da so to še vedno zgolj in samo popevke, katerih največji sovražnik so že tradicionalno preobsežni in prekomplicirani aranžmaji, ki povozijo osnovno idejo skladbe.
Spontanost, s katero so Islands vznemirjali na prejšnji plošči ter še kot Unicorns, je na plošči Arm's Way utopljena v preobsežni množici inštrumentov. V nasprotju s pričakovanji ti ne delujejo kot poživitev sicer vedno živahnih Islands, temveč na žalost zgolj kot nepotrebna navlaka. To še posebej bode v oči v zadnjem delu plošče s tremi absolutno predolgimi komadi, ki so jih Islands ne vem zakaj uvrstili na, s skoraj sedemdesetimi minutami dolžine, res predolgo ploščo. Obilica inštrumentov med katerimi kot najbolj opazna novost izstopata ne ena ampak kar dve violini, ploščo pobije do tega, da postane poslušanje zadnjega dela naporno, da ne rečem že kar dolgočasno.
K sreči plošča premore tudi nekaj biserov. V diskoidni skladbi Creeper ali pa kitarski popevki Kids Don't Know Shit, pokažejo Islands ves potencial, ki ga premorejo in s katerim so nas v preteklosti obdarovali. Na žalost sta omenjeni dve skladbi prej izjema kot pravilo plošče Arm s Way. Z njo se Islands v estetskem smislu pomikajo v polje pop ekscentrikov Of Montreal, vendar brez pravega uspeha. Podobno kot pred kratkim, s svojo četrto post-pavementovsko plato to ni najbolje uspelo indie heroju za vse čase Stephenu Malkmusu.
Primož
Komentarji
komentiraj >>