Predsednik Združenih držav Amerike, George Bush, je kaj kmalu postal osamljen na mednarodnem prizorišču, še toliko bolj v zahodni hemisferi. Z iskanjem sovražnikov več kot očitno ni imel problemov, za tkanje tesnih prijateljskih stikov pa je poskrbel že njegov predhodnik, Bill Clinton. Ta je Kolumbiji namenil znatno denarno in vojaško pomoč za boj proti drogam v okviru tako imenovanega Plana Kolumbija.
Predsednik Združenih držav Amerike, George Bush, je kaj kmalu postal osamljen na mednarodnem prizorišču, še toliko bolj v zahodni hemisferi. Z iskanjem sovražnikov več kot očitno ni imel problemov, za tkanje tesnih prijateljskih stikov pa je poskrbel že njegov predhodnik, Bill Clinton. Ta je Kolumbiji namenil znatno denarno in vojaško pomoč za boj proti drogam v okviru tako imenovanega Plana Kolumbija. Bushu je bila ideja seveda všeč in jo je dopolnil s še večjo vojaško in finančno pomočjo ter razširil v druge, takrat še prijateljske države, kot na primer Ekvador.
V grobem so rezultati osemletnega eksperimenta izboljšana in zato cenejša predelava koke, večja prisotnost kokaina na ulicah Amerike in Evrope, pod pretvezo boja proti drogam pa trpi predvsem civilno prebivalstvo južnoameriške države, ki ima za Irakom najvišjo stopnjo umorov sindikalnih predstavnikov, novinarjev in aktivistov. Z izvolitvijo še edinega prijatelja Busha v južni Ameriki, Alvara Uribeja, mimogrede tudi prijatelja slovenskega predsednika Tuerka, pa se je namembnost plana preusmerila v boj proti uporniški skupini FARC. Ta ni neka teroristična skupina, da si ravno je na seznamu terorističnih skupin, temveč zgolj uporniška skupina, podprta s strani več deset odstotkov kolumbijskega prebivalstva, ki se bori za drugačno obliko življenjske skupnosti in porazdelitve dobrin in nacionalnega bogastva, kot pa si to predstavlja fašistoidni Uribe in njegovi neo-liberalni predhodniki.
Z izvolitvijo novega predsednika Mehike, Felipea Calderona, pred dvema letoma, s sicer pol odstotno prednostjo in podobnimi volilnimi malverzacijami, kot se pripisujejo Bushu pri njegovi prvi tako imenovani zmagi, je ameriška administracija dobila novo tesno zaveznico. Krona tega zavezništva pa je – in tu ni potrebna domišljija – Plan Mehika oziroma uradno Iniciativa Merida. Namen plana je enak ali pa vsaj podoben kolumbijskemu. Tako bo ZDA več sto milijonov dolarjev več let namenjala oborožitvi in treningu Mehiških varnostnih sil, od vojske, policije in tajnih služb, do carinskih služb, v samem dogovoru pa se nahaja tudi klavzula, ki državi zavezuje k oblikovanju skupne varnostne politike.
Mehiški vojski nikoli ni uspelo zavrniti očitkov skorumpiranosti in dvomov o njeni zavezanosti k varovanju državljanov, to pa postaja vse bolj očitno pod oblastjo Calderona, ki sistematično zmanjšuje vpliv drugih vej oblasti in civilne družbe, medtem ko je seznam kršenja človekovih pravic s strani vojske in policije vedno daljši. Odkar je po državi razvrstil 24.000 vojakov pod pretvezo boja proti drogam, se ti bolj ukvarjajo z ljudskimi vstajami po državi. Spomnimo se dogodkov v Oaxaci, pa pobojev kmečkih upornikov v San Salvador Atencu, poostrenih spopadov v Chiapasu z Zapatisti in še bi lahko naštevali.
Srž Plana Mehike ne leži v boju proti drogam, saj ni potrebno dosti analitičnih sposobnosti za uvid, da tovrstni plani kvečjemu prispevajo k boljši oboroženosti in iznajdljivosti kartelov. Najbliže pride predstavnik State Departmenta za zahodno hemisfero, Thomas Shannon, ki pove: »Security and Prosperity Partnership razume Severno Ameriko kot skupni ekonomski prostor in kot takega ga moramo varovati ne zgolj na mejah, ampak širše. Tako kot smo doslej gradili na ekonomskih odnosih, moramo odslej poskrbeti tudi za varnostno sodelovanje. V določeni meri oborožujemo NAFTO«
In kaj je ta Security and Prosperity Partnership? Trilateralna skupina, v kateri so predstavniki vlad ZDA, Kanade in Mehike ter raznih vojaških in IT korporacij. Dogovori, ki se sklenejo, pa ne dosežejo zakonodajnih teles. Pa se spet naslonimo na Shannona: »Tako Kanada kot Mehika sta šli skozi politično tranzicijo in obdržali zavezanost Partnerstvu. Smo edina država, ki skozi to tranzicijo ni šla, a bomo šli v kratkem. Upanje predsednika Busha je, da bo zavezanost ZDA pred njegovim odhodom institucionalizirana«.
Glede na to, da so demokrati v obeh domovih podprli Plan Mehika, medtem ko so mu Republikanci v veliki meri nasprotovali, je Bushov strah odveč. Njegov naslednik ali naslednica pa si lahko obeta že apriorno prijateljstvo z Mehiko.
ODPOVED: Komentar je spisal Matej J.
Komentarji
komentiraj >>