CEYLANOVE OPICE NA CANNSKI ZLATI PALMI

Preko Sredozemskega morja je z Azurne obale pričofotala novica o aktualnih zmagovalcih razvpitega cannskega festivala, ki se je ponosno natisnila v zadnjih edicijah turškega časopisja. Po zaslugi cineasta Nurija Bilgeja Ceylana se na turškem filmskem vrtu bohoti nova zlata palma, ki jo je zasadil režiserjev sveži filmski presežek Uc Maymun / Tri opice. Medtem ko domača intelektualna srenja zadovoljno kima ob slavospevih v tujem tisku, turška večina vprašujoče skomiga z rameni ob krstnem srečanju z režiserjevim imenom.

Medtem ko turška javnost presenečeno strmi v neznano ime, ki okupira osrednje medijske novice, evropski festivalski kritiki obratno že dobro desetletje goreče slavijo enega najbolj prepoznavnih imen turške kinematografije. Tako se je režiser kot nominiranec za osrednjo festivalsko nagrado že četrtič sprehodil po cannski rdeči preprogi. Leta 1995 je Ceylan prebil festivalski kokon s kratkim filmom Koza / Kokon, se leta 2003 približal uspehu s filmom Uzak / Oddaljen, dve leti kasneje pa radikalno spremenil barve cannskega filmskega podnebja z delom Ikilmler / Podnebje.

Čeprav turški cinefili radi humorno pripomnijo, da Ceylan v Cannes zavije pogosteje kot v svoje rodno mesto, se režiser v domače kraje redno vrača skozi objektiv filmske kamere. Na filmska platna v značilno minimalističnem slogu slika zasanjano turško pokrajino in na estetsko izčiščena ozadja detajlirano portretira Turke s tisoč različnimi obrazi in karakternimi potezami.

Slikanje, portretiranje in izrisavanje so Ceylanove ključne režiserske metode. Vizualna dimenzija filma zasenči skromne dialoge in odsotnost intenzivne glasbene podlage. Režiserjevo profesionalno spogledovanje s fotografijo se tako močno reflektira tudi v njegovih gibljivih slikah, ki običajno filmsko dinamiko zamenjujejo za melanholične podobe, dolge sprehode po turških urbanih in ruralnih pokrajinah ter natančne portrete glavnih protagonistov.

Ceylanovi osrednji junaki se spajajo z njegovim filmskim okoljem in narativnimi pristopi. Režiser navadno sledi melanholičnim posameznikom, ki nemočno tavajo po sodobnem svetu odtujenih odnosov ter polni svetobolja iščejo odgovore na ključna eksistencialna vprašanja in spremembe v rutini meglenega vsakdana.

Ceylanovi liki ostajajo obvezno izrisani z močnimi avtobiografskimi potezami, ki se s področja karakternih podobnosti selijo na polje vsebinskih zasnov. Režiser pretaplja na filmski trak svoje probleme, odnose in izkušnje ter jih gledalcu posreduje skozi oči resničnih oseb. Za potenciranje pristnosti namesto uveljavljenih zvezd v vlogo igralcev postavlja svoje starše, ženo, sorodnike in prijatelje. Naravna drža resničnih oseb v odsotnosti igre gledalcu omogoča učinkovito doživljanje zgodbe in ustvarjanje vezi z glavnimi junaki.

Značilnim vzvodom Ceylanove kinematografije sledi tudi nagrajeno filmsko delo Tri opice. V osišču zgodbe se vrtijo laži in odgovornosti tričlanske družine, ki je prepričana, da bo ignoriranje resnice z igranjem slepega, gluhega in nemega rešilo njihove odnose. Zgodba o iskanju ali raje skrivanju resnice je zasenčila cannsko konkurenco, med katerimi so bila tudi zveneča imena Clinta Eastwooda, Wima Wendersa in Stevena Soderbergha.

Cannski uspeh je končno predramil osrednje turške medije, ki sicer zvesto capljajo zgolj za cenenim filmskim mainstreamom. Morda bo potencirana medijska pozornost vplivala tudi na napolnjenost domačih kinematografskih dvoran in bodo Tri opice presegle katastrofalnih 20.000 gledalcev, ki je osamljeno posedalo v turških kinodvoranah ob projekcijah filma Oddaljen. Verjetno bi bil že čas, da uspeh turških filmov na evropskih platnih končno priroma tudi v »osamljeno in lepo deželo, ki jo ljubim tako strastno,« z besedami Nurija Bilgeja Ceylana.

Na cannsko zlato palmo je v družbi treh opic splezala Pina S.