Ponedeljek, 2. 6. 2008
goran
Goran Kompoš recenzira nastop Burnta Friedmana in legendarnega tolkalca Jakija Liebezeita na preteklem Festivalu pomladi, Tit Podobnik pa nastope Bilk, Pest in ... (v celoti!)
Festival pomladi: Bilk - Pest- Vdj Oof
* Letošnji že sedmi Festival pomladi je v svojem zaključnem dnevu lovke razširil prek osrčja Ljubljane. Ob zgoščenem programu, ki se je od poldneva naprej trudil Slovensko cesto preobraziti v urbano dnevno sobo, je osrednji glasbeni dogodek predstavljal večerni nastop hrvaških Bilk, južnolondonskega kvinteta Pest ter francoskega avdiovizualnega umetnika Frederica Elaloufa, bolj znanega po imenu VDJ Oof.
Če je v preteklih letih festival potekal na nekaterih bolj kompaktnih lokacijah, je bil glavni oder tokrat nekoliko nerodno postavljen prav pod ljubljanski Nebotičnik. Na videz sicer smela poteza organizatorjev, ki pa je botrovala pomanjkanju prave intime in tako dogodku prilepila rahel občutek mimobežnosti. To je najbolj občutila hrvaška skupina Bilk, ki je ob osmih tudi otvorila osrednje glasbeno dogajanje. Trio, ki je sicer pri nas nastopil že večkrat, si je s prikazanim definitivno zaslužil več potrditve in aplavza kot ga je bila v tistem trenutku po Slovenski cesti razkropljena publika zmožna dati. Prepih med odrom in občinstvom je vsake toliko zmotil kakšen disident, v glavnem pa so se tudi zavoljo izjemne jakosti zvoka poslušalci raje držali zadaj za tonskim tehnikom.
Vseeno pa ne gre prezreti usklajene in dodelane uptempo invazije na ušesa tistih, ki so ji bili z nekaj truda voljni prisluhniti. Še posebno všečni so bili zvokovni in melodični izleti klaviaturista Tina Obermana, ki je ponekod tudi distorzirani drum'n'bass kulisi svojih dveh kolegov samozavestno vdihoval življenje in gibčnost. Na žalost pa je bil nastop ob pomanjkanju pravega vzdušja nekoliko enoličen, neobveznosti pa ga je oropala nerazumna intenziteta zvokov, ki so kar pošteno bodli v ušesa. Po manj kot enournem nastopu je oder nato prešel v roke varovancev Ninja Tune, londonskih Pest.
Decembra lani je bivši član Pest, Adrian Josey ali DJ Safrolla, v okviru Frozen festivala pomladi že nastopil v ljubljanskem K4, tokrat pa so se nam v koncertni izvedbi predstavili še njegovi nekdanji kolegi. Nastop se je sicer navdihoval po uvodu v večer, s to razliko, da je frontman skupine Thomas Marriott vztrajno nagovarjal občinstvo, naj se približa odru. Uspelo mu je le deloma, saj je pa poznejša ura botrovala tudi večji številčnosti udeležencev. Skupina Pest, ki je do zdaj skupaj spravila pet singlov in dva studijska albuma, svetu pa je poznana po svojem žurerskem pristopu k medžanrskim fuzijam, je nato opravičila svoj sloves. Med pozavno, klaviaturami in kitaro povezane teme ter melodije so delovale izčiščeno, a dovolj raskavo, da so ohranjale občutek sproščenosti. Pronicljivi žanrski agnosticizem, ki se je najbolje odražal v nemalo solističnih vložkih, je z nalomljeno stimulativnim ritmom zaokroževala ritem sekcija, ki jo sestavljata sedeča čelist in bobnar. Vnovič pa je manjkal tisti kanček intime, ki v manjših klubih ob energetsko močnih nastopih ustvari peklensko vzdušje.
Frederic Elalouf naj bi v soboto preživljal enega slabših dni v svojem življenju. Na Dunaju naj bi namreč izgubil zajeten del materiala, ki ga je zadnja tri leta uporabljal v svojih cinemiksih. Na kakovost seta, razen manjših tehničnih motenj, to sicer ni bistveno vplivalo, ostaja pa vprašanje, kako raznolik bi bil set, če bi VDJ Oof udaril z vso svojo močjo. Sicer velik fan francoskih filmov iz šestdesetih - pa tudi njih glasbe - je v sedaj že malo bolj zgoščenem ozračju predstavil torej nekoliko bolj okrnjeno različico cinemiksa, iz katerega pa mu je vseeno uspelo iztisniti dovolj komičnih Defunesovih kadrov in funky miksov, da se je za poslušalce vse skupaj prehitro končalo. Vsekakor je Oof zlepil obetajoč uvod v nočno klubsko dogajanje na Metelkovi, kjer se je Festival pomladi ob podpori glasbenih legend, kot sta Burnt Friedman in Jaki Liebezeit, nadaljeval in tudi končal.
Pripravil Tit Podobnik.
------------------------------------------------------------------------------------------
Burnt Friedman & Jaki Liebezeit – Festival Pomladi, Menza pri koritu, 31. 5. 2008
* Minulo soboto se je zgodil veliki finale letošnje edicije Festivala pomladi, ki se je že od 16. maja odvijal na številnih ljubljanskih lokacijah. Sobotni glasbeni del se je začel v poznih popoldanskih urah na zaprti Slovenski cesti, kjer so nastopili zagrebški elektro rockerji Bilk in britanska zasedba Pest, po vrhunec festivala pa smo se v nočnih urah podali na Metelkovo. Tamkajšnji program je nastal v koprodukciji treh ta čas – vsaj kar zadeva elektronsko glasbo - najbolj aktualnih domačih promotorjev Code Ep-ja, društva Kataman in založbe Rx:Tx. Zato smo upravičeno pričakovali pestro glasbeno dogajanje. In smo ga dobili! V Menzi pri koritu, Channel Zeru in Gala hali so ob podpori številnih domačih producentov in didžejev nastopili DJ Oof, Xavier van Versch ter nesporno glavni imeni letošnjega Festivala pomladi: Burnt Friedman in Jaki Liebezeit.
Večer v Menzi pri koritu je z didžej setom odprl Octex, za njim pa so nastopili Kleemar, ki so s svojim preverjenim, sladkobnim elektro popom pihali na duše predvsem predstavnicam nežnejšega spola. Sledila je nekoliko daljša pavza, med katero so oder pripravili za nosilca večera. V tem času so prve vrste zavzeli nekoliko starejši obiskovalci, ki so zelo dobro vedeli, po kaj so prišli - odličen koncert dveh nemških zvezdnikov avantgardnih godb, ki sta vsak v svojem obdobju močno zaznamovala svetovne glasbene tokove. Dasiravno je četrt stoletja mlajši Burnt Friedman precej bolj prepoznavno ime, je sinoči bržkone bilo več tistih, ki so si od blizu želeli slišati mojstrovine enega najbolj cenjenih bobnarjev in tolkalcev zadnjih štiridesetih let. Jaki Liebezeit, soustanovitelj verjetno najbolj izpostavljenega kraut rock benda Can, je ponovni zagon v svoji karieri namreč našel prav skozi sodelovanje s Friedmanom, s katerim sta v minulih šestih letih povila dva albuma, na poti pa je že tretji, ki sta ga delno predstavila tudi v soboto.
Kljub temu da je sodelovanje obeh kreativcev zraslo na pobudo Friedmana, je občinstvo v koncertni različici največ pozornosti namenilo Liebezeitu. Pa ne le zaradi legendarnega statusa. S svojim neverjetnim obvladovanjem bobnov je tudi skozi prizmo odrske prezence pač precej bolj zanimiv kot njegov mlajši kolega, ki večino dela postori za mešalno mizo. Da je vsaj - kar zadeva koncertiranje - soj reflektorjev uprt v Jakija Liebezeita, je v intervjuju za Radio Študent nesebično izpostavil tudi Friedman, ki je starejšega kolega poimenoval za profesorja ritmike. Povedal je, da je skozi sodelovanje s kultnim bobnarjem dobil povsem nov vpogled v glasbo ter da je tisto običajno zahodnjaško ritemsko mero zamenjal za iregularne ritme, ki so pravzaprav postali nekakšna osnova njunega skupnega ustvarjanja. Da to niso bile le prazne besede, so potrdile že uvodne minute. Liebezeitove iregularne ritme je Friedman s posegi prek mešalne mize ves čas nadgrajeval v osupljive poliritme, ki so navzoče zazibali v uro in štirideset minut dolg skupinski trans.
Glasba z njunih dveh albumov ne da prave informacije o tem, kar počneta v živo. Friedman je že v intervjuju povedal, da Jaki igra tisto, kar mu narekuje boben, in v soboto so bili to repetitivni, hipnotični tribalni ritmi, ki jih je serviral v svoji običajni metronomski maniri. Petminutne skladbe z albumov pač niso dovolj, da bi ta ritmična hipnotičnost prišla do izraza, zato se tam spuščata v nekoliko bolj barvito zvočno dogajanje, v živo pa torej kompleksnost vzpostavita predvsem skozi ritem. V 20-minutnih kosih s subtilnim stopnjevanjem dinamike kreirata evforijo, ki poslušalcu možgane skrči v velikost fižolčka, cirkulacija krvi pa se stopi v eno z ritmom. Kljub temu da vsaj na videz pobudo torej prevzema Jaki oziroma njegovi bobni, pa Burnt v stilu jamajških dubovskih producentov iz ozadja vse skupaj mojstrsko nadzira prek svoje mešalne mize. Navdihujoče je opazovati glasbenika Friedmanovega kova, ki se naredi praktično nevidnega in svoje bogato glasbeno znanje zreducira v na videz precej neaktivno vlogo. A je to le površna opazka, saj je on tisti, ki s subtilnimi iregularnimi detajli in spremembami ves čas stopnjuje dinamiko podpovršnega zvočnega dogajanja.
Friedman večji del materiala za zvočne teksture hrani v svojem prenosniku. Izjemoma v dogajanje vključi tudi starejši analogni sintetizator, čeprav s tem bržkone le nekoliko osvetli dejstvo, da glavno delo pač opravi za mešalno mizo. Enega lepših trenutkov je vzpostavil, ko je v eno od skladb vključil »melodiko«, značilen dubovski inštrument, ki je soparno Menzo za nekaj trenutkov teleportiral v Kingston. A ta izrazit dubovski vložek je bil zgolj izjema. Kljub temu da Friedman goji močne simpatije do jamajških praks, v svoji glasbi teh ne poskuša zgolj reciklirati, ampak zvočni univerzum zgradi skozi bogato poznavanje najrazličnejših praks, med katerimi poleg duba izstopajo še afriške godbe, kraut rock in elektronska glasba. Njun sobotni koncert bi najbolj prav opredelili, če bi ga označili za izvrsten svojevrsten preplet vseh teh praks ali pa ekskurzijo v ritem. Ta je še enkrat več potrdila, da je zahodnjaško dojemanje štiričetrtinskega takta kot tistega najbolj plesnega precej zgrešeno ter da najbolj intrigantne ritme lahko kakopak najdemo na črni celini. Napolnjena Menza je dvojico z navdušenjem pozdravljala po vsakem komadu. Po uro in pol dolgem rednem delu smo tako od glasbenikov, vidno navdušenih z odzivom, dobili še en petnajstminutni dodatek, ki je v celoto povezal enega najlepših koncertnih dogodkov na Slovenskem letos.
Festival pomladi, ki iz leta v leto še vedno raste, je tako dobil naravnost odličen zaključek, obiskovalcem pa je seveda dvignil apetite po tovrstnih vsebinah, saj se očitno s pravim angažmajem da privabiti tudi tiste najbolj vrhunske glasbenike. Po Frozen Festivalu pomladi smo si zaželeli še nekoliko bolj zvenečih imen. Bolj zvenečih, kot sta Burnt Friedman in Jaki Liebezeit praktično ni, zato si sedaj v prihodnosti neskromno lahko pač želimo le še line-up, na katerem se bo pojavilo še več tako odličnih glasbenikov.
V nočnem delu zaključka letošnjega Festivala pomladi je užival Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >> Re: Festival pomladi: Burnt Friedman & Jaki Liebezeit, Pest, ... !!!
franc verbinc [13/06/2008]
Incredible extraordinary superpower man-rythmachine!!!
odgovori >>
Re: Festival pomladi: Burnt Friedman & Jaki Liebezeit, Pest, ... !!!
gvido [10/06/2008]
Mega!
odgovori >>
Re: Festival pomladi: Burnt Friedman & Jaki Liebezeit, Pest, ... !!!
hofmann [08/06/2008]
sem avtor zadnjega komentarja, nikakor alkoholik, ne daj bože
odgovori >>
Re: Festival pomladi: Burnt Friedman & Jaki Liebezeit, Pest, ... !!!
anonimni alkoholik [08/06/2008]
Jaki Liebzeit je za mnoge (vključno z mano) največji, najpomembnejši in najvplivnejši ritmik, primerljiv samo z velikani, kot so Christian Vander, John Bonham ali Keith Moon (slednja žal že nekaj časa pokojna), in najpomembneše: njegova kreativnost in raziskovalni čut nista zastala pred tridesetimi leti, ko so se razformirali mogočni Can. Tudi pomen in kreativni nivo Burnta Freedmana je znan vsem poznavalcem sodobne elektronike, katrih okus ni zacementirala štuc-štuc linearna ritmika ali na drugi strani kvaziintelektualistično teženje. Po mojem skromnem mnenju najresnejši kandidat za naj koncert (ne samo tega) leta. Čestitke organizatorjem za veliki met, Goranu za poznavalsko recenzijo in glabenikoma za vrhunsko predstavo. Halleluhwah!
odgovori >>
Re: Festival pomladi: Burnt Friedman & Jaki Liebezeit, Pest, ... !!!
aristotel [06/06/2008]
Blagor ubogim na duhu
odgovori >>
Re: Festival pomladi: Burnt Friedman & Jaki Liebezeit, Pest, ... !!!
Modri mečkač [06/06/2008]
Žal nisem med tistimi, ki so na zadnji večer Festivala pomladi uživali. Čeprav sm bil zraven.
Duhamorno!
odgovori >>
Re: Festival pomladi: Burnt Friedman & Jaki Liebezeit, Pest, ... !!!
trench [03/06/2008]
Dve novici z območja kozmične poliritmike:
1. v kratkem gostujejo v Italiji (v Ravenni, če spomin ne vara) Konono No.1
2. umrl je Bo Diddley, žal
Odlična recenzija,
rešpekt !
odgovori >>