Nedelja, 8. 6. 2008
zoranp
Pihalec in skladatelj Mihaly Dresch je starosta madžarske sodobne glasbene ustvarjalnosti, še posebej (post)jazzovske. Z albumom Argyelus se Dresch ponovno na izrazito avtorski način spogleduje madžarsko ljudsko in svetovno jazzovsko tradicijo v kontekstu lastne, sodobno koncipirane ustvarjalne izkušnje. Rezultat se razpne od ljudske pesmi ob slovesu vojaka do Duka Ellingtona in je – rečeno najbolj preprosto in neposredno – lep. Preverjanje se vsekakor splača. (v celoti!)
* Čeprav spada pihalec in skladatelj Mihaly Dresch v srednjo generacijo madžarskih jazzovskih ustvarjalcev – rojen je leta 1955 - je danes že starosta tamkajšnje sodobne glasbene ustvarjalnosti, predvsem pa ena osrednjih osebnosti tamkajšnjega (post)jazzovskega dogajanja. Na budimpeškem glasbenem prizorišču je prisoten že od zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja. Začel je kot član kvarteta legendarnega madžarskega pianista Karolyja Binderja, že leta 1984 pa je vodil svoj lasten kvartet, ki je z določenimi kadrovskimi spremembami ostal jedro njegovega delovanja vse do danes.
Vzporedno s tem pa je že od njegovih začetkov stalni član Orkestra Makuz drugega velikana madžarske sodobne glasbe, pianista in skladatelja Györgyja Szabadosa. Z njim je že leta 1986 nastopil tudi na Drugi godbi, kar je bilo prvo srečanje tako z njim kot z že tedaj izjemno prodorno in samosvojo madžarsko glasbeno tvornostjo v teh krajih. Od takrat smo njegovo delo kar redno spremljali; seveda žal manj s srečevanjem na njegovih koncertih, več pa s pomočjo njegovih odličnih, a žal predvsem pri madžarskih založbah izdanih ter zato težje dostopnih plošč. Od leta 1985, ko je izdal prvenec, jih je pod svojim imenom izdal vsaj 15, ob tem pa je sodeloval vsaj še na tolikšnem številu plošč drugih madžarskih, nekaj pa tudi nemadžarskih glasbenikov. Tudi z njegovim kvartetom so kot gostje pogosto sodelovali znani evropski in ameriški jazzisti radikalnejše usmeritve. Posebej ga je pritegnil pihalec Archie Shepp, s katerim je posnel odmevno ploščo lastnih skladb »Hungarian Bebop«, ki je izšla leta 2002. Sicer pa je v zadnjem desetletju in malo več igral tudi z Johnom Tchicaijem, s članom legendarnih The Art Ensemble of Chicago Roscoejem Mitchellom ter s Chicom Freemanom, Davidom Murrayjem in Deweyjem Redmanom – zanimivo, s samimi izjemnimi saksofonisti.
Čeprav je do konca odprt za vse novo in ga tudi mnogi kritiki predstavljajo kot vodjo gibanja svobodnjaškega jazza na Madžarskem, Dresch s svojim delom ni bil nikoli zares radikalen improvizator; ni bil izrazito free jazzovski. Sam priznava, da mu je bil zgodnji vzornik John Coltrane iz njegovega »zrelega« obdobja. Na drugi strani so mnogi poznavalci njegovo zgodnejše delo primerjali z radikalnejšim obdobjem zdaj že malo pozabljenega argentinskega, nekaj časa v Evropi in potem v ZDA odmevno delujočega saksofonista Gata Barbierija. In še danes je mogoče v nekaterih njegovih skladbah po načinu fraziranja, zvoku njegovega tenorskega saksofona in predvsem po tematsko-kompozicijski strukturi prislišati sorodnosti z njim - tudi na albumu, ki ga predstavljamo danes. Pozorno prisluhnite prav njegovi naslovni skladbi »Argyelus«. Sicer pa če smo že pri primerjavah: mene njegovo delo po ustvarjalnem pristopu, po generalni zvočni podobi pa tudi po njegovem rahlo odrinjenem statusu na jazzovskem prizorišču že dolgo spominja na še enega pomembnega evropskega samohodca: na pihalca Trevorja Wattsa. In zanimivo: njuna glasbena kariera je potekala praktično vzporedno s precejšnjim številom primerljivih etap.
Dreschovo zadnjo ploščo »Argydelus«, ki je lani - prav tako kot že tri prejšnje - izšla pri madžarski založbi Budapest Music Center Records, predstavljamo skoraj natančno dve leti po tem, ko je z zelo podobnim programom in enako zasedbo nastopil na ljubljanskem festivalu jazza. Kar je seveda razumljivo, saj je vseh sedem skladb posnel v nekem budimpeškem studiu v septembru istega leta, tj. dobre tri mesece po omenjenem koncertnem srečanju z njim. S tem albumom se Dresch ponovno na izrazito avtorski način spogleduje madžarsko ljudsko in svetovno jazzovsko tradicijo v kontekstu lastne, sodobno koncipirane ustvarjalne izkušnje. Kot je sam zapisal v spremni besedi k temu albumu, je v zadnjih letih dobil občutek, da ljudje vedno bolj izgubljajo neko osnovno glasbeno kulturo, ki temelji na jasni predstavi o sistemu, ki je značilen za tradicionalne glasbe, kakršni sta npr. indijska klasična ali pa transilvanska glasba njegovih prednikov. Hkrati se mu zdi, da danes nismo več sposobni ustvariti nov glasbeni sistem, ki bi bil primerljiv s tradicionalnimi. Zato poskušamo s krpankami; poskušamo lepiti sisteme, ki se nam zdijo pomembni. Po njegovem je rezultat tega početja nekakšna fragmentarna kultura.
In tako tudi začenja ta album z obnovo, predelavo lastne skladbe iz leta 1988, ki je izvorno imela naslov »Fragmentary Legend«, zdaj pa ji je za naslov ostal samo še »Fragment« - »Töredek«. Sicer pa se repertoar na njem razpne od ljudske pesmi ob slovesu vojaka v zanimivi vokalni varianti – zapoje jo Dresch sam ob minimalističnem zvočenju basa in basovskih cimbal - do priredbe »In a Sentimental Mood« Duka Ellingtona, ki album po slabi uri tudi zaključi. A prav omenjenih dveh mejnih skladb tokrat ne boste slišali zaradi pomanjkanja časa. Osredotočili se bomo na Dreschevo povsem avtorsko in zanj v aktualnem ustvarjalnem obdobju značilno »sredico« tega albuma. No, povsem avtorska je samo pogojno. Če ima že naslednja skladba, ki jo boste slišali (in je tudi najdaljša na albumu), v angleškem prevodu naslov »Heritage« - »Dediščina«, v njej pa avtor le posredno povzema nekatere značilnosti madžarske ljudske glasbe, za dve od preostalih sam izrecno pove, da je zanju uporabil teme iz ljudskih pesmi. To sta naslovna »Argyelus« in pa »Ciganyos« - »Tziganesque«, ki ji sledi in ki je, mimogrede, posvečena Archieju Sheppu. Pred njima in po »Dediščini« boste slišali ob že slišani uvodni edino – spet pogojno rečeno - »pravo«, saj so seveda vse več kot samo »prave«, Dreschevo avtorsko skladbo »Hazafele«. Odigral jih bo zanj instrumentalno značilen kvartet, ki ga ob njem sestavljajo igralec na basovske cimbale Miklos Lukacs, kontrabasist Matyas Szandai in bobnar Istvan Balo.
In končni vtis? Zame je bil – rečeno najbolj preprosto in naravnost – lep. Zato še posebej priporočam preverjanje; večkratno, če vam bo dano.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>