Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Elena Fajt: Prostori Zapisov (3892 bralcev)
Četrtek, 12. 6. 2008
IdaH



V prostorskih postavitvah Elene Fajt lahko vedno najdemo hkrati nekaj prijetnega in nekaj iritantnega. Galerijski prostor postane v njenem likovnem snovanju področje, ki ga zapopade z obravnavo celotnega volumna, zato strukturo ter kompozicijo svojih del vedno popolnoma prilagodi prostoru. Od torka razstavlja inštalacijo z naslovom »Prostori zapisov« v Mestni galeriji na Cankarjevem nabrežju.

V prostorskih postavitvah Elene Fajt lahko vedno najdemo hkrati nekaj prijetnega in nekaj iritantnega. Galerijski prostor postane v njenem likovnem snovanju področje, ki ga zapopade z obravnavo celotnega volumna, zato strukturo ter kompozicijo svojih del vedno popolnoma prilagodi prostoru. Še več. Prostor narekuje delo, ki je brez izjeme site-specific. Dela skoraj vedno vključuje v samostojne in redko v skupinske razstave.

V zadnjih nekaj letih se je predstavila z razstavami »Kosmatišče« v Alkatrazu, »Minljivo« v galeriji Equrna, v galeriji Media Nox ter z dvema razstavama v ZDA. Od torka razstavlja inštalacijo z naslovom »Prostori zapisov« v Mestni galeriji na Cankarjevem nabrežju.

Centralni likovni material, ki ga Fajt uporablja kot slikarski in kiparski material, so lasje. Z mrtvim organskim tkivom simbolno odpira zelo subtilna vprašanja življenja, trohnenja, minevanja. Njenih objektov nikoli ne moremo gledati zgolj kot same na sebi, ampak jih precenjujemo glede na njihov kulturni kontekst. Stik z mrtvim tkivom spodbuja pri večini obiskovalcev določeno mero čustvenih reakcij, ki stopajo v polje univerzalne bivanjske tesnobe.

Težko je reči, ali nas je Fajt z leti zbližala s svojim človeškim predivom ali se pri tokratni postavitvi dejansko manj naslanja na sámo simbolno vrednost materiala, s katerim spleta prostor. V Mestni galeriji je zapolnila dva večja prostora s celoprostorskimi postavitvami, ki bi jih šaljivo lahko imenovali tudi »lasne krajine«. V prvem prostoru je razprostrla mehak bel filc, ki se vzpenja po celotni površini prostora kot neskončna pokrajina prav do stropa galerije.

Obiskovalec se mora za vstop v ta slepeče bel sanktificiran prostor sezuti. Inštalacija je bolj haptična kot katera koli mehka lasna preja do zdaj. Če se uležemo na nežno lasno preprogo, se pred nami odpira čopkasta pokrajina, ki jo je Fajt stkala iz raznobarvnih lasnih prediv. Tu velja omeniti, da avtorica izhaja iz kostumografskega področja ter oblikovanja tekstilij.

Vendar! Kaj je v tem prijetnem ležišču iritantnega? Tokrat je Fajt poudarila pretirano sterilnost in kliničnost prostora s slepečimi neonskimi lučmi, ki iz stropa žarijo v treh vrstah. Zaradi bele svetlobe, ki se od neonskega žarčenja dodatno odbijajo od belih sten in belega tekstila, postane prostor zelo hitro neznosen. Spominja na teatralno praznino znanstveno-fantastičnega filma Georgea Lucasa THX 1138 [enajst osemintrideset].

Drugi galerijski prostor je vizualno in doživetveno nekakšen kontrapol ravno opisanemu delu. Tudi v njem svetijo neonske luči, ki pa jih popolnoma preglasijo topla lesena tla in vdor naravne svetlobe. Če smo v prejšnjem delu obstali brez besed pred odprto lasno pokrajino, smo se v drugem delu znašli sredi labirinta, pregrajenega s plastičnimi folijami, med katerimi so razpršeni kratki delčki lasnih konic.

Afiniteto do prozornih kiparskih materialov je umetnica pokazala že v mnogih delih. Lase je, podobno kot na Dokumenti 12 predstavljena Bìla Koláøová, vmeščala v steklo, led in plastiko. Čeprav so ti materiali pogosto izražali tudi vsebinsko srž dela Elene Fajt, je tokratna plastična folija zgolj likovni element.

Postavitev je neke vrste nadaljevanje dela Vertikalna lasitev, ki ga je v različnih oblikah razstavila v galeriji Media Nox in Lawrence Gallery v Philadelphiji. Pričujoče delo je zelo arhitekturno. Lasje postanejo v njem minimalen likovni element, ki ga prekriči monumentalnost sten in neprijetna navidezna neprehodnost. Čeprav so stene ovite od stropa do tal v prozorno folijo, je ta tako gosta, da ne dobimo občutka za celotni prostor. Tudi ta postavitev je na nek način sterilna in čista, kar je velik odmik od koprenastih postavitev, kot je bilo na primer Kosmatišče, v katerem je ložo galerije Alkatraz oblekla v gosto lasno tkanino.

Fajt se vedno bolj nagiba k prostoru in vedno manj k objektu. V tokratni postavitvi se ne ukvarja toliko s potencialnim in univerzalnim minevanjem, ampak poskuša prisiliti obiskovalca, da začuti svoje trenutno bivanjsko stanje.

Iz lasne krajine Ida H.


Komentarji
komentiraj >>