Ivo Poderžaj secira drugi dan reškega Hartera festivala 2008 ... (v celoti!)
LEPŠE OD URŠKE SO RIJEČKE ČKE ČKE
* Da humornost in veselje izključujeta kakovost in popularnost, je izjavil četrti festival Hartera. Sledeč tej logiki je najbolj priljubljena popularna glasba neduhovita in zatorej težko vesela. Drugačna od veselega oznanila RKC, kot ga je nekoč recenziral Franc Rode. Letošnja izdaja največjega glasbenega reškega festivala se je nehote vnaprej izrekla o sebi in stanju popularne godbe nasploh, če ste le najavo brali dovolj dobesedno. Nastopajoči so bili namreč porazdeljeni na dva odra, ki so ju poimenovali glavni in veseli. Kar je glavno, je glavasto, pomembno, misleče, relevantno, vodilno, odločujoče. Takšno pa ni, kar je veselo. Meniška, splošno katoliška logika.
Prav toliko so bili namreč zabavni sobotni headlinerji Turbonegro – kot so lokalni humoristi na oddajah tipa Prijatelji ostanimo prijatelji ali Koncert iz naših krajev. Vegetasto kičast koncentrat rokenrol strdkov in frazic, katerih lastništvo imate takoj na jeziku, a raje pljunete, da si ne bi okužili spominov na stare ljubezni. Še prej so se sledovi zabavnosti in drajva Splitčanov The Beat Fleat izgubili v nerazumno interferirajočem ozvočenju. Bolje se jih je slišalo v neposrednem prenosu na platno in ozvočenje na tretjem nadstropju prizorišča – odprti terasi na strehi poslopja. V času njihovega nastopa so se na manjšem odru zvrstili Goribor – s počenimi visokotonci na levi strani in odločno pretiho matrico, a kljub temu kot vedno s karizmatično izvedbo poeta-vokalista in s fenomenalnim bobnanjem Marca Quarantota, njihovega puljskega člana. Za njimi edina konkretnost fešte, duo bobnarja in kitarista z glasom iz Zagreba – Gatuzo. Vokal vsled dinamičnosti in širokega kolorita na meji z glamuroznostjo, tolkalistu bobni niso nikoli dovolj močni, brenkalec pa je, vključen tako v bas kot kitarski ojačevalec, držal razgibano spodnjo linijo za ritmizirano nastrgavanje in solaže v višjih legah. Troje v enem. Edino tekstopisec šepa.
Nato čez nabasano manjše prizorišče pogled na zagrebški girl-power dvojec brez dlake na venerinem jeziku - Lollobrigida - zdaj že z živima kitaro in bobnom okrepljen zelo romantičen pank s starimi sintersajzerji in catchy melodijami iz atarijev in commodorjev v prvi vlogi. Predvsem plesno, definitivno manj plesnivo od dj-ja Rex the Dog-a, ki je kot predzadnji razveseljeval široke ljudske mase na glavnem odru. Prevladoval je udarec bas bobna na vsako prvo dobo, glede harmonskega vidika je bilo manj opaziti, glede hormonskega pa naslednje: očitno novodobna slava dj-jev v veliki meri temelji na obglasbenem užitku – v fascinaciji s potopitvijo v tisoč in večglavo maso sinhronizirano poskakujočih soljudi. Za množičnost je potreben skupni imenovalec, ki je lahko uglašen le na najnižjo zahtevnost. Če zaprete za nekaj mesecev v kletko nekajmesečnega otroka in opičjega mladiča na primerljivo isti stopnji razvoja, bo homosapiens začel oponašati opico, ne obratno.
Več duha je, tokrat le kot predvajalka plošč, izkazala Peaches. Nastop je odprla in zaključila z žmohtnima soul komadoma - z minimalnimi intervencijami v zvočno maso pri prvem in pojoč prek matrice pri zadnjem. Vmes je na ples vabila pretežno z enotaktnim rukanjem najglobljega tolkala, a v izbor vključila tudi češke ali morda slovaške punčare, kričeče prek žleht elektronike. Manjkal ni niti izsek iz Sabotage Beastie bojzov in seveda klasično odvzemanje visokih frekvenc pred koncem prehodov skladb v ponavljajoče se poskoke. Plesno skupino veselih deklic in dečka je Peaches na oder potegnila iz publike in jih do konca nastopa poganjala s penino. Nivo informativnosti je bil definitivno višji kot pri Disciplini Kitchme, od katere je v zadnjih letih ostalo le zabavanje plešočih mas, saj je virtuoznost balkanskega Hendrixa na bas kitari žrtvovana tancanju.
Kanonfuter pred deseto večerno uro je ekspedicija zamudila, prav tako jutranjo zvezdo Jamesa Zabiela. To poročilo s četrte Hartere nehote ignorira petkov program, in je zato – in zaradi tega, ker je vaš poročevalec polpismen na področju plesne muzike – nepopolno. Kot da bi bilo pomanjkljivo, če ne bi omenili sobotnega slačenja vsaj enega ‘ničesarilegalnegaposedujočega’ obiskovalca s strani splošno nataknjenih in nesramnih policajev, a zgolj na ravni njihovih štajerskih kolegov, ki so oglobili hrvaške fuzbalske navijače na poti v Celovec, ker so mahali z nacionalno zastavo. Taista hrvaška policija je suspendirala svojega delavca, ker je prijavil pro-ustaša Thompsona zaradi vzpodbujanja nestrpnosti na koncertu na zagrebškem Jelačićplacu. Je pa festival vreden ogleda že zaradi prizorišča – bivše tovarne papirja, stisnjene v korito reke Riječine pod viaduktom reške obvoznice, do katere pridete po sprehodu skozi madmaxovsko dekadentno arhitekturo. Ljudstvo je bilo veselo in pretežno zadovoljno, napitki še kar dragi, vstopnina dovolj nizka, da vam ni potrebno nikoli več v nagravžno draga Križanke in Tivoli. Haugh!
pripravil Ivo Poderžaj
Komentarji
komentiraj >>