Razstavišče ljubljanske Jakopičeve galerije je z antičnimi ostanki rimske Emone ravno pravšnja iztočnica za postavitev projekta Stroj za preimenovanje kustosinje Suzane Milevske. Omenjeni prostor namreč s svojimi zgodovinskimi ostanki obiskovalcu današnje Ljubljane takoj prikliče v zavest absurdnost političnih in kulturnih apetitov, ki s preimenovanji ustvarjajo lov na mišolovke znotraj labirintov zgodovine. Spremembe imen, priimkov, ulic, mest, javnih institucij so ne le grob poseg v neodvisnost posameznika, temveč pomenijo tudi prvi korak k prilastitvi ali izbrisu določene narodne, kulturne ali osebnostne identitete. Največkrat so vzroki zanje le pretirano domoljubje, napuh ali ošabnost trenutnih oblastnikov, ki ne vedo, kako pametneje porabiti davkoplačevalski denar.

Kulturni bazen Balkana je bil že od nekdaj zaradi obilja različnih kultur žarišče pestrega političnega in kulturnega dogajanja. Milevska se je pri projektu omejila na polpreteklo zgodovino držav bivše Jugoslavije in jugovzhodne Evrope. Omenjeni geografski prostor sicer zaznamuje različna problematika, ki pa ji lahko hitro najdemo skupni imenovalec. Drugorazrednost, majhnost, neaktualnost, časovna in zgodovinska distanca, osamljenost, antiglobalnost in nostalgičnost so le nekatera izmed dejstev, ki gredo večjim, kapitalsko sposobnejšim in politično aktualnejšim oblastnikom v nos. Ko zapiha ugoden veter, je čas za preobleko.

Nada Dimić File (fajl), projekt hrvaške avtorice Sanje Iveković, problematizira lik narodne junakinje, ki je bila komaj 19-letna kruto umorjena med Narodnoosvobodilnim bojem. Po osvoboditvi je bila postavljena istoimenska tekstilna tovarna v Zagrebu Nadi Dimić v spomin. Intervencija Ivekovićeve je obsegala iz neonske osvetljave narejen posnetek lastnoročnega podpisa Nade Dimić na z nizkimi izstopajočimi pilastri in velikimi tovarniškimi okni zaznamovano arhitekturo. V 90-ih se je lastniško prestrukturirana tovarna spopadala z bojem za ohranitev delovnih mest in bankrotom. Up mnogih delavk se izpoje v propadu herojinje, ki postane le še ena izmed mnogih znamk kapitalističnega sveta.

Iveković prej omenjeno zgodbo o izgubljeni življenjski zgodbi posameznice, o pozabljenih in izgubljenih vrednotah, o katerih smo vsepovprek poslušali v prejšnjem režimu, nadaljuje z inštalacijo in diapozitivi z naslovom Izgubljeno & najdeno. Rdeči neonski znak v galerijskem prostoru zarisuje besede PONOS. V malih črnih škatlicah za ogled diapozitiva pa ponosno osvetljeni izstopajo še spomini na Nado Dimić, svobodo in solidarnost.

Tanja Lažetić in Dejan Habicht prav tako kot Iveković navdih za svoje delo, serijo fotografij in video - Brez spomina, brez tovarištva, O spominu - najdeta v poosvobodilnem času. Takrat je bila namreč kot počastitev 1171 dni okupirane Ljubljane med mestom in zaledjem postavljena bodeča žica. Pot spominov in tovarištva, 35 km dolga javna pot, je danes mnogokrat omenjena, predvsem v vsakovrstnih uradnih zemljevidih. Njena realnost je bolj klavrna. Sicer zgledno urejeno sprehajališče obiskujejo redno le golobi in upokojenci. Umetnika sta pred tremi leti želela spomine in tovarištvo deliti s svojimi prijatelji. Vsako prvo nedeljo naj bi namreč po poti kolesarili. Doživela sta mnogo odobravanja, solidarnost pri akciji pa je pokazala le njuna hči. Serija fotografij in video dokumentirajo to svetlo idejo spomina na zgodovinsko dejstvo, ki je danes zgolj le še sintaksa našega maternega jezika.

Romunsko realnost predstavi Dan Perjovschi z videom Romunija (dokumenti) 1987-2007. Ta, eden bolj družbeno angažiranih romunskih umetnikov, katerega prostorska dela so razstavljena tudi v newyorški MoMi, se predstavi z videom, ki dokumentira njegove performanse, izvedene v času tranzicije. Beračenje za muzej sodobne umetnosti pa vegetiranje na ulici ali pozdravljanje in rokovanje z mimoidočimi v Tel Avivu so le nekatere izmed njegovih socialno naravnanih akcij.

Performans, ko si Perjovschi na biceps levice vtetovira ime svoje domovine, je pospremljen z esejem Kristine Stiles. Tekst govori o zanimivi zgodovini Muzeja za sodobno umetnost v Bukarešti, Casi Poporului. Gradnja omenjene arhitekture je bila začeta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V času propada režima Nikolaja Ceausescuja je bila preimenovana v Parlamentarno palačo romunske vlade. Ta najdražja in ena izmed najveličastnejših, najbolj monumentalnih in najbolj reprezentativnih orodij vseh vlad je zadnja štiri leta muzej sodobne umetnosti (MNCA), splošno uveljavljeno ime pa je znova Casa Poporului. »Nesmiselno preimenovanje, iz hiše v palačo in nazaj v hišo,« pravi Stiles in dodaja, da je le vprašanje časa, kdaj bodo znova dobili palačo.

Žal prostorski okviri ne dopuščajo izdati več podrobnosti o predstavljenih delih v okviru zanimivega in večplastno zastavljenega projekta Stroj za preimenovanje. Poleg predstavljenih umetnic in umetnikov sodelujejo še EDNOOKI, Albert Heta, IRWIN, Hristina Ivanoska, MONUMENT, Oliver Musovik, Tadej Pogačar & P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art, Sašo Stanojkovik in Žaneta Vangeli. Vam pa ostajata le še dva dni za ogled, zato pohitite!

Kljub preimenovalnemu sindromu se ni preimenovala Tanja Pavlič.