Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Željko Jerman v galeriji Škuc (4200 bralcev)
Četrtek, 19. 6. 2008
IdaH



V četrtek, 19. junija, se Ida H. potaplja v v svet Željka Jermana!

Kuratorski koncepti so skoraj praviloma postavljeni iznad realnosti, v umetnostne slonokoščene stolpe. Potreba po čustveni izpovedi pa se zdi mnogim zgolj preživeli relikt romantične ideje o umetnosti. V postkonceptualni produkciji so projekti skrbno ločeni od celovitosti življenja ter postanejo svojevrstni produkti v proizvodni liniji kulturnih dobrin. Umetnost je v tem smislu sredstvo za tolažbo družbe, ki se utaplja v odtujenosti.

V galeriji Škuc imamo pred sabo popolnoma drugačno razstavo. Retrospektiva hrvaškega umetnika Željka Jermana je intimni pogled v svet človeka, ki je umetnost pojmoval kot eno temeljnih eksistencialnih potreb. Če sledimo besedam kustosa razstave Tevža Logarja, sta bila človek in umetnik pri Jermanu tesno in neločljivo povezana. Zato je tudi logično, da se je nuja po anarhični destrukciji fotografije, ki je bila Jermanov osrednji medij, odražala tudi v njegovem zasebnem življenju.

Začetke Jermanovega ustvarjanja je zaznamovalo sodelovanje v zagrebški Grupi šestorice autora, ki je neformalno delovala od leta 1975 do 1979. Njihova skupna točka je bila predvsem anarhoidna protiinstitucionalnost, zato so v skupini ohranjali povsem individualni izraz. Jerman je svoje delo imenoval subjektivna fotografija. Zbirali so se na slavni Voćarski ulici 5, ki je bila Jermanova dedna last. V tej hiši je najprej odprl fotografsko delavnico, vendar je njegov nepopustljivo čudaški odnos do fotografije kmalu pregnal vse potencialne stranke. Jerman se je preživljal kot umetnik in najemodajalec.

Logar je k oblikovanju razstave pristopil z nenavadno in dobrodošlo osebno noto. Prostore je razdelil na nekatere temeljne tematike, ki so preganjale Jermana. Intima, puščanje sledi, smrt, morje ter strast in ekspresija niso neke formalne, temveč popolnoma zasebne kategorije, ki povežejo umetnikovo delo v celoto. Dejansko so vsa dela prežeta z umetnikovim bližnjim odnosom do smrti, zato sta tudi puščanje sledi in intima zgolj ena od načinov minevanja.

Neverjetna občutljivost umetnika za eksistencialna vprašanja je nemara sprožila tudi ekspresivno napoved lastne smrti na Korčuli v enem izmed del, še preden so se začeli njegovi resnejši problemi z zdravjem in preden se je popolnoma preselil na ta jadranski otok.

Številne sintakse, ki jih je pisal s temperami in flomastri na nefiksiran fotopapir, vsebujejo svojilni zaimek »moj«, kot so »moj svijet«, »moja galerija«, »moj plakat«, in izražajo temeljni anarhistični in hkrati intimen odnos do umetniškega produkta. Jerman je hkrati subjekt in objekt svojega dela. V tem kontekstu je verjetno najbolj znano več metrov dolgo delo Ovo nije moj svijet, ki ga je Jerman napisal na fotopapir leta 1976 in izobesil na fasado SKC-ja v Beogradu. Transparent je bil izobešen na pročelju pičle pol ure, vendar je bil populariziran na razglednicah, ki so jih kupovali ne le ljubitelji radikalnih praks, temveč tudi vojaki na služenju vojaškega roka.

Jerman je puščal sledi na različne načine. Včasih popolnoma neposredno z odtisom telesa na fotografskem papirju, v betonu ali kupu peska. V letu 1977 je nastalo nekaj zelo pomembnih del za Jermanovo nadaljnje ustvarjanje. Tekom celega leta je beležil dnevniške intimne zapise, ki so bili sestavljeni iz A4 belega lista, portreta avtorja in kratke notice. Včasih poetične, včasih popolnoma banalne.

Enega izmed prostorov galerije popolnoma prekrivajo tovrstni zapiski, ki so pod naslovom Moja godina nastali v letu 1997. Podobno serijo je Jerman naredil tudi v krajšem časovnem obdobju leta 1992 s Polaroid fotografijami na bienalu v Benetkah. V Kabinetu društva za domače raziskave se predvaja pet dokumentarnih filmov. Med njimi je tudi kratek film Moj mjesec, ki ga je Ivan Faktor posnel leta 2005 in je neke vrste video oblika omenjenih fotografskih serij.

Leta 1977 je pričel tudi pomembno sodelovanje z Vlasto Delimar, s katero je v nekaj letih izvedel serijo performansov. Njuno sodelovanje je zaznamovala predvsem napetost odnosa med žensko in moškim, na razstavi pa je predstavljen video performans, ki izraža intenzivno destruktivno dejanje, v katerem se performerja agresivno pretepata.

Jerman se v svojem delu neprestano bojuje z lastnim medijem. Napiše: »Krepaj fotografijo! Neću te fiksirati«! Ustvarja elementarno fotografijo, uporablja lastnosti fotografske emulzije, pri kateri ne potrebuje fotografske kamere. Od sredine 80-ih v njegovem delu dominirajo kemijske slike, ki izražajo vedno večjo potrebo po destrukciji fotografije.

Jutri je zadnji dan razstave. Ob 18. uri pa imate priložnost pokukati v Jermanov svet pod vodstvom kustosa Tevža Logarja.

Neću više ja dugo. Ida H.



Komentarji
komentiraj >>