Nedelja, 22. 6. 2008
zoranp
Kubanskih glasbenikov, ki so se na široko uveljavili v svetu jazza, ni ravno malo in vrsta jih je, ki so pomembno prispevali v njegovo dosedanjo zgodovinoin k njegovi aktualni podobi. Med bolj svežimi zagotovo izstopa Roberto Fonseca. Ne le, da je vešč všečnega, domiselnega pianizma; v nekaj letih si je ustvaril zaledje izkušenj, ki so izjemno široko razprte, z njihovo pomočjo pa je lahko prav zdaj oblikoval izrazno bogat avtorski koncept in izvedbeno sočen program. (v celoti!)
* Kubanskih glasbenikov, ki so se na široko uveljavili v svetu jazza, ni ravno malo. Vrsta jih je, ki so pomembno prispevali v njegovo dosedanjo zgodovino; prav tako pa jih je kar nekaj, ki opazno krojijo njegovo aktualno podobo. Med obojimi je lepo število vidnih pianistov in med bolj svežimi zagotovo izstopa Roberto Fonseca. Ne le da je vešč všečnega, domiselnega pianizma, s katerim fascinira izvajalskih atrakcij željne poslušalce; ampak si je v nekaj letih tudi ustvaril zaledje izkušenj, ki so izjemno široko razprte. Z njihovo pomočjo je lahko prav zdaj oblikoval izrazno bogat avtorski koncept in izvedbeno sočen program, ki se prav toliko odpira tradicionalni in popularni kubanski glasbi ter afriškemu izročilu kot tudi jazzovski dediščini in njegovi sodobnosti. Pri tem ni mogoče spregledati, da ima njegovo izjemno obvladovanje instrumenta temeljito akademsko podlago, ki si jo je utrjeval v uglednih kubanskih glasbenih šolah. Torej: glasbeni amalgam, ki od nekdaj privlači.
Vse opisano se je prepričljivo izkristaliziralo na njegovem albumu »Zamazu«, ki ga je po šestih letih avtorskega premora, ko je sodeloval z vsemi pomembnimi protagonisti podjetja Buena Vista Social Club, izdal lani. In prav te vsebine zdaj ponuja tudi na koncertnih odrih. Ena od njegovih predstavitev bo tudi v programu letošnjega ljubljanskega jazz festivala. Zato je prav, da jih pred tem spoznate na ta način.
Roberto Fonseca je zdaj v svojih zgodnjih tridesetih (rojen je leta 1975 v Havani), zato smo upravičeno presenečeni, ko ugotovimo, da ima za sabo že slabih dvajset let glasbene kariere. Igranja na klavir se je pričel učiti pri osmih letih; malo pod prisilo, saj so ga takrat zares zanimala tolkala. Tolkala pa so seveda tesno povezana s kubansko tradicionalno in popularno godbo. Tako se mu je v najstniških letih dogajalo vzporedje: na eni strani je pridno vadil klavirsko igro, na drugi pa poslušal aktualno afrokubansko ponudbo. Njegov prvi glasbeni angažma je bil bobnar v mladostniški skupini, ki je igrala pesmi Beatlesov po kubansko. Igranje tolkal pa se je seveda poznalo tudi v njegovem »perkusivnem« pristopu h klaviaturi. S 14 leti je napisal prve skladbe, s 15-imi je prvič nastopil na jazzovskem festivalu v Havani in obveljal za pravo odkritje, vendar se je potem vseeno šolal še do 21. leta. Šele ko je šolanje kot pianist, skladatelj in glasbeni pedagog uspešno zaključil, se je podal na profesionalno jazzovsko pot. Začel je kot spremljevalec pevca Augusta Enriqueza na njegovi italijanski turneji. Leto kasneje pa je s pihalcem Javierjem Zalbo že ustanovil svojo prvo skupino Temperamento. Srečanje s tem glasbenikom, ki je pred tem igral v skupinah Irakere in Cubanismo, je bilo za Fonseco eden pomembnejših dogodkov v njegovi karieri, saj sodelovanje z njim – ob premorih, ko je sodeloval pri projektih drugih glasbenikov - traja vse do danes. Tako Zalbo slišimo v večini skladb na albumu »Zamazu«, napovedan pa je tudi kot član njegovega kvinteta, ki prihaja v Ljubljano. S to skupino sta leta 1998 posnela tudi album; prvi album v Fonsecovi diskografiji. Istega leta je sodeloval na snemanju albuma prej omenjenega pevca Augusta Enriqueza. Temu je v manj kot letu dni sledil njegov prvi solo album, nato sta do leta 2001 z njegovim podpisom izšla še dva.
Leta 2001 pa se je zgodil drugi za njegovo dosedanjo glasbeno kariero usoden dogodek: Anga Diaz, danes že pokojni kubanski tolkalec, ga je povabil v legendarni havanski studio Egrem na snemanje svojega albuma. Tam pa je 26-letni Roberto srečal ves cvetober kubanske glasbene scene, vse legende, ki so se zbirale okrog Buena Vista Social Club in podobnih projektov, in ta srečanja so mu, kot pravi sam, kompletno spremenila življenje. Kako tudi ne, saj je od takrat pa do leta 2006 sodeloval pri nastanku kopice albumov glasbenikov iz tega kroga, pa tudi širše, vse tja do Brazilije, kjer se ga da slišati na albumu »Timbalada« Carlinhosa Browna. Orlando Chacaito Lopez, Ibrahim Ferrer, Guajiro Mirabal, Omara Portuondo, Anga Diaz – to je samo nekaj najbolj poznanih imen glasbenikov, ki so ga v teh kratkih petih letih gostili na svojih ploščah; nekateri samo kot pianista, a v zadnjem času vedno bolj pogosto tudi kot koproducenta, aranžerja, umetniškega vodjo. V tem času je postal neke vrste osebni pianist Omare Portuondo in tesen sodelavec Ibrahima Ferrerja; oba je spremljal na mnogih koncertnih turnejah po vsem svetu. Kot zanimivost: statistika pravi, da je s Ferrerjem nastopil na več kot 400 koncertih. Sodeloval je tudi pri nastajanju njegovega zadnjega albuma bolerov in je po njegovi smrti skupaj z založbo World Circuit poskrbel, da je ta lani tudi izšel.
Po tem intenzivnem obdobju neizmernih izkušenj se je leta 2006 odločil, da je spet čas za lasten album, na katerem jih bo na avtorski način povzel. Zato sploh ne čudi, da v posameznih skladbah na albumu »Zamazu« tako ali drugače srečamo ljudi od tam. Nekateri nastopijo, drugi se pojavijo samo kot navdih, tema, iztočnica, zgodba. Niz enajstih avtorskih skladb in dveh priredb uvede recitativ njegove matere Mercedes Cortes Alfaro, ki ste ga uvodoma že slišali. S skladbo, ki sta jo skupaj skomponirala, pa se album zaključi. Vmes slišimo predvsem Fonsecov bazični kvintet. Ta je v posameznih skladbah okrepljen z gosti, v drugih pa je spet zreduciran v manj številne kombinacije. Javier Zalba igra saksofone in klarinet, Omar Gonzalez je stalni kontrabasist, Ramses Rodriguez pa bobnar. V večini skladb je dodatni tolkalec Emilio del Monte Valdes. V nekaterih ga zamenja ali pa se mu pridruži in okrepi zasedbo Emilio del Monte Mata. »Llego Cachaito«, ki jo je Fonseca napisal skupaj z legendarnim basistom Orlandom Cachaitom Lopezom, odigrata avtorja v klavirskem triu z bobnarjem Rodriguezom. V skladbi »Congo Arabe« zvočno podobo popestrijo harmonikar ter flamenko kitarist in ploskavec. V naslovni »Zamazu« Fonseca tudi poje. Svoj najbolj neposreden hommage Afriki uprizori z izjemno priredbo skladbe južnoafriškega pianista Abdullaha Ibrahima aka Dollarja Branda, ki je bila narejena ob sodelovanju brazilskih glasbenikov – Carlinhos Brown igra »gaita de sierra«, nekakšne dude. Tudi posneta je bila v studiu v Bahiji, za povrh pa jo odlikuje bogat godalni aranžma. »El niejo« - kar je skovanka iz španskih besed fant in starec – sta napisala skupaj s Ferrerjem in je njemu tudi posvečena. »Mil congojas« Juana Pabla Mirande pa odpoje Omara Portuondo samo ob njegovi klavirski spremljavi.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>