Aerial je po albumih, ki so jih v zadnjem času predstavili dubsteperski zvezdniki Burial, Pinch in Benga, verjetno najbolj pričakovana plošča tega leta, pa čeprav je za ta izvorni angleški glasbeni žanr v marsičem prelomna. Najprej zaradi njenega med-žanrskega potenciala, saj se od blizu spogleduje s techno muzikami, potem pa še zaradi dejstva, da ne prihaja iz Anglije, ampak iz druge strani Rokavskega preliva. (v celoti!)
* Aerial je po albumih, ki so jih v zadnjem času predstavili dubsteperski zvezdniki Burial, Pinch in Benga, verjetno najbolj pričakovana plošča tega leta, pa čeprav je za ta izvorni angleški glasbeni žanr v marsičem prelomna. Najprej zaradi njenega med-žanrskega potenciala, saj se od blizu spogleduje s techno muzikami, potem pa še zaradi dejstva, da ne prihaja iz Anglije, ampak iz druge strani Rokavskega preliva.
Aerial je sicer izdala Pinchova bristolska založba Tectonic, njen avtor Dave Huismans pa prihaja iz nizozemskega mesta Den Haag, ki ga po pravici povedano, bolj poznamo po plodni elektro in techno sceni, ki se je tam razcvetela v devetdesetih letih. Dubstep se sicer že nekaj let odločno širi iz rodne Anglije in se vedno bolj uveljavlja po celinski Evropi, še posebej v metropolah kot je Berlin, kjer so nastale neke vrste paralelne dubsteperske scene, ki so najmanj tako aktivne kot domača angleška. Poleg tega se geografska razpršenost dubstepa pozna tudi pri njegovi žanrski raznovrstnosti, saj se izvornemu angleškemu zvoku pripnejo lokalne godbene specifike, kar pripelje do kar najbolj zanimivih hibridov.
Glasbene zgodovine producentov, ki ustvarjajo v novih žariščih dubstepa, so v marsičem drugačne od njihovih angleških kolegov, saj po pravilu izhajajo iz techno in house ozadja, kar pomeni, da niso zrasli izključno ob dubovskih, drum'n'bass in garage muzikah, ki so bile ključne pri formiranju dubstepa kot ga poznamo danes. V skladu s tem se tudi njihovi izdelki oddaljujejo od izvorne ideje dubstepa, kar smo lahko v zadnjem letu sicer zasledili tudi na angleški sceni. Tempi komadov so se odločno dvignili in spet približali garage ritmom, podton komadov pa je seveda še vedno dubovski in grozeče zapleten v zvokovne približke urbanih nevroz. Po drugi strani pa se je dubstep, s Pinchom na čelu, odločno obrnil tudi v smeri techno glasbe, s katero si deli zavezanost jamajškim dubovskim tradicijam. Tukaj bomo seveda takoj pomislili na berlinski založbi Chain Reaction in Basic Channel, ki tvorita neke vrste vez med jamajškimi studijskimi mojstri in novodobnimi berlinskimi techno producenti, ki so iz minimalističnega divjanja preklopili na bolj zadržan in meditativen dubovski ritem in s tem postavili temelje dub-techna. Dubstepu se je podobno zgodilo dobrih petnajst let kasneje, ko je postalo jasno, da se je v tolikšni meri nanašal na jamajške tradicije, da je bilo skoraj nemogoče spregledati povezave s techno sceno. Poleg osi med Londonom in Bristolom je tako nastala še povezava z Berlinom, ki je za Angleže sicer dokaj nenavadna, saj nikoli niso prisegali na nemške techno zvoke, ampak bolj na funky ritme house muzike. In verjetno je prav nizozemski producent, ki se je kalil s techno projektom A Made Up Sound in breakbeatniškim Dogdaze, idealna mešanica obeh svetov, saj lahko na obe sceni gleda z ravno pravo distanco in ironijo. Že njegov sinonim 2562 nakazuje, da ni Anglež, saj povzema poštno številko Den Haaga in ga nemudoma oddalji od rojstnega mesta dubstepa v južnem Londonu.
Aerial je nedvomno pomembna plošča, ki veliko bolj kot angleški producenti vzpostavi paralele med dubstepom in technom, saj zveni kot pravi hibrid. Če je bil Pinch kot eden od najbolj zagretih dubsteperskih zavezdnikov techno muzike še razdeljen med oba žanra, se pri Daveu Huismansu, zvoki že združijo v novo glasbeno podobo, ki enakopravno uporablja elemente obeh žanrov. Dobrodošli torej v novem hibridu, ki se imenuje 2562 in se manifestira v plošči Aerial ...
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>