Sobota, 28. 6. 2008
JureV
Jure Vlahovič recenzira novo ploščo islandskega čudaka Mugisona , ki nas vabi v Mugiboogie ... (v celoti!)
* V nocojšnji izdaji Tolpe se podajamo na Islandijo in preverjamo novo izdajo enega boljših islandskih kantavtorjev Orn-a Elias-a Gudmundsson-a, bolj znanega pod psevdonimom Mugison. Spoštovanje tako kritikov kot ljubiteljev glasbe si je prislužil s ploščo Mugimama, Is This Monkey Music? iz leta 2004, ki jo je, tako kot zadnjo, izdala založba Ipecac. Kljub temu da so minila dobra tri leta, da je na police in v računalnike prišel nov dolgometražec, pa v tem času vsekakor ni počival, saj je praktično vsako leto izdal po en soundtrack za filme Niceland, A Little Trip To Heaven in Myrin. Če me je s ploščo Mugimama popolnoma navdušil, pa moram priznati, da me ob izdaji, ki je uradno izšla pred nekaj dnevi, prevevajo mešani občutki. Že na prvi posluh je jasno, da se po novem Mugison ne predstavlja več kot one man band, oborožen s kitaro in samplerjem ter loop mašino, ampak je zbral okrog sebe ekipo glasbenikov, ki tvorijo celoten band. Tako ga po novem spremlja podlaga arzenal bobnov, kitare, basa in pa analognih sintetizatorjev ter orgel. In ravno skladbe, ki jih odigra s celotnim bandom, zvenijo za razred ali dva bolje od komadov, ki jih izvede sam.
Moogieboogie otvori naslovna skladba, ki ponazarja njegovo različico boogija z mešanico bluesa, ki se ga čuti ob zvokih kitar ter orgel, ki nas prej popeljejo v delto Missisipija kot pa na mrzel islandski sever. V takem vzdušju se plošča tudi nadaljuje, a le do četrtega komada, ko Mugison preide v svojo kantavtorsko poetiko, ki je še najbližje njegovi prejšnji plošči, a vendar s precejšnjo razliko, saj nas skladbe niti približno ne prepričajo tako kot na Mugimami, ne s tekstovne ne z glasbene plati. Vmes doda tudi svojo izvedbo, lahko bi rekli kar hard core-a in pa post rock-a. In ravno ta heterogenost plošče je tudi njen največji minus.
Vse preveč se vije iz enega žanra v drugi, kar daje plošči prej oznako kompilacije kot pa celovitega dolgometražca. Poleg tega se pri vsakem od žanrov, ki jih uporablja, preveč navezuje na že slišane izdelke drugih avtorjev. Tako odkrito koketira z velikani, kot so Queens Of The Stone Age, predvsem z njihovih ne preveč posrečenih plošč Era vulgaris in Lullabies To Paralised, in pa z legendarnimi albumi, kot je White Album liverpoolških veljakov The Beatles. Prav tako je v njegovi izvedbi bolj melanholičnih, že skoraj post rockovskih komadov kar moteče nanašanje na sonarodnjake Sigur Ros. Skratka Moogieboogie ni ravno izdelek, ki ga je bilo pričakovati od Mugisona, a kljub temu ponuja nekaj res izvrstnih skladb. Med temi bi izpostavil naslovno Moogieboogie, odlično skladbo o seksu Jesus Is A Good Name To Moan ter To The Bone, ki se vse zvrstijo v prvi polovici albuma. Po mojem bi svojim poslušalcem Mugison naredil največjo uslugo, če bi namesto albuma izdal tri EP-je in tako omogočil vsakemu, da si izbere tisti del njegovega opusa, ki mu najbolj ustreza
pripravil Jure Vlahovič
Komentarji
komentiraj >>