Tit Podobnik recenzira zadnji dan Sočn' Festa z glavnim nastopajočim Erikom Truffazom ... (v celoti!)
Zadnji večer Sočn' Festa
* Zadnji večer letošnjega Soč'n Festa je postregel z obilico glasbene dinamike, prodornih aranžmajev ter referenc z robov in sredine godbenega prostora. Damijan Valentinuzzi Group, Erik Truffaz Quartet in francoska brass zasedba No Water Please so razočarali, presenetili in navdušili.
Za ogrevanje je s svojo skupino poskrbel domačin Damijan Valentinuzzi. Mladi trobentač, sicer varovanec znane graške univerze, z izjemo nekoliko starejšega Igorja Bezgeta pa obkrožen s samimi mladimi izvrstnimi glasbeniki, je tej nalogi sledil le deloma. Če s studijskimi posnetki Damijan Valentinuzzi jazzu doda neko pronicljivost ali celo kakšen sloj plasti, pa je v soboto s svojo skupino stopil nekoliko vstran in v direktnem jazzovskem setu podal le razkosano interpretacijo žanra. Dejstvo, da so na studijskih posnetkih uporabljeni popolnoma drugi ljudje, je navkljub vidno izpiljeni tehnični podkovanosti protagonistov ostalo opaženo. Sobota je bila dan, ko je tudi Coltranova 'A love supreme' zvenela medlo.
Nepričakovana naloga ogrevanja občinstva je tako padla na pleča Erika Truffaza. V Švici rojeni Francoz je zadnjič obiskal Slovenijo lani, ko si je bilo v Mariboru za smešno nizko ceno možno ogledati predstavitev njegove zadnje plošče 'Arkhangelsk'. Še prej, leta 2005, ko je svet 2. julija mrzlično anticipiral ponovno združitev Pink Floydov na Live Eight, je Erik Truffaz s svojim Ladyland Quartetom razvnemal ljubljanske Križanke. Če pa je bila takrat odločitev o udeležbi zaradi navedenih razlogov težka, pa so se po sobotnem koncertu razpršili še zadnji dvomi takratnega izbora. Koherentno izpopolnjen nastop, začinjen z referencami od Rapper's delight do Je t'aime...moi non plus, je nedvoumno prikazal zmožnosti elektrificiranega kvarteta. Uvodno tipanje se je po ugodnem odzivu publike s komadoma 'Sweet mercy' in 'Bending new corners' sprevrglo v popolno penetracijo skozi čutne zaznave občinstva. Da se fender rhodes, električni bas, z efekti podprta trobenta in lomljeni ritmi odlično dopolnjujejo, že od leta 1969 ni nobena skrivnost, Erik Truffaz Quartet pa k temu dodajo še pretečo kombinacijo sladkobne mehkobnosti in kričeče predirnosti. In to v vseh oblikah. Pozoren poslušalec je v igranju Patricka Mullerja lahko zasledil skrbno odbrane delčke Herbieja Hancocka, Joeja Zawinula, Chicka Coree in celo Raya Manzareka ter Johna Lorda. Fluidnost fender rhodesa se v pravih rokah vedno znova pokaže kot brezkompromisna, a obenem tako nežna povezovalka registrov. Če temu dodamo še bosonogo asketsko pojavo Erika Truffaza, ki v skladu s tem ne pove prav nič več, kot je treba, dobimo eno bolj iskrenih in prodornih sodobnih jazzovskih zasedb. Brez popuščanja in z ubranim izborom bolj razpoloženjskih komadov, kot sta 'Arkhangelsk' in 'The walk of the giant turtle', so koncert pripeljali do neizbeženga bisa, ki ga je najbolj ušesoslušno zaznala interpretacija že prej omenjenega hita Sergea Gansbourga. Zmožnost neodstopanja od koncepta in skladno s tem ohranjanja visokega in ne ponavljajočega se nivoja izražanja, je napravilo nastop Erik Truffaz Quarteta nepozaben.
S tem pa večer še ni nehal presenečati. Francoski No Water Please, ki so v naših krajih nastopili prvič, so poskrbeli za enega prijetnejših presenečenj v zadnjem času in s svojimi pihalnimi ter trobilnimi vragolijami dvignili raven dogodka še kanček više. Zasedba sicer obstaja od leta 2000 in se razglaša za nekakšno unplugged skupino, kar ji omogoča nastope tako rekoč kjer koli. V repertoar fantje vključujejo tudi priredbe bolj znanih brass protagonistov, kot so 'Youngblood Brass Band' in 'New York Ska Jazz Ensemble'. Za potrebe Soč'n festa pa so se za začetek vseeno priklopili na elektriko in šotor, postavljen v športnem parku Brajda, dodobra napolnili s poskakovalno energijo. V žurerski maniri No Water Please ne prenašajo nepremičnin, celo oba bobnarja imata svoje rekvizite obešene kar na ramenih. Ob tem je k brass zasedbi šaljiv dodatek tudi bendžo, ki ga Rico sicer kdaj zamenja za električno kitaro. Zanimiv kolektiv, ki je postal pribežališče za glasbenike z vseh vetrov, je publiko držal na nogah vse do druge ure zjutraj, ko so fantje za potrebe bisa celo sestopili z odra in improvizirali kar med občinstvom, s čimer so si zagotovo pridobili še nekaj dodatnih privržencev. Skupina torej, ki si jo velja zapomniti.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >> Re: Zadnji dan Soćn' festa!!!
Matej [04/07/2008]
Bil na koncertu, super recenzija!
odgovori >>