Sobota, 5. 7. 2008
Bogdan B
Bogdan Benigar recenzira novo zvočno eksplozijo urbanega miljeja, raznorodnih ritmov in šmiranj z etno tradicijami Dj Doloresa ... (v celoti!)
* Helder Aragao aka DJ Dolores je na globalno glasbeno sceno udaril pred šestimi leti, ko je za založbo Stern's izšel do takrat eden najbolj pronicljivih DJ izdelkov z naslovom Contraditorio. Aragao je sicer prisoten na sceni že od konca osemdesetih, ko je bil v domačem Recifiju ob Chicu Sciencu in drugih eden od pobudnikov mangue beata, ki je s svojimi odvodi postal centralno glasbeno dogajanje v Braziliji v devetdesetih in eden glavnih izvoznikov nove urbane brazilske muzike v Evropo, ki je do takrat poznala le preverjene brazilske glasbene zvrsti in njihove najpopularnejše predstavnike.
Mangue beat je bil vedno odprta glasbena oblika v kateri so se srečevali rockerji, metalci, neotradicionalisti, elektroniki, didžeji, aktivisti in organizatorji obenem pa so bili vsi vse našteto. Zato ne preseneča, da se je kreativna misel Severovzhodne Brazilije dobesedno prelila čez Atlantik in v mnogo čem zasenčila brazilsko popularno glasbo. Še več. Pripomogla je k novi definiciji umetniške Brazilije, ki smo jo poznali le z dveh koncev – brazilskega popa z bossa novo vred ter metalcev. Ob mangue beatu sta novo Brazilijo zaznamovala vsaj še globalna didžeja Marky in Patife, zato je bil prihod Doloresa nekako samoumeven, oder je bil pripravljen zanj. A vseeno je Contraditorio presenetil, saj je ponujal nadgradnjo mangue beat odtenkov v plesno razkošje, ki pa ni bilo ceneno. Zahtevalo je vsaj delček posluha za novejšo godbeno zgodovino Pernambuca. Ob tem se Dolores ni odrekel živim nastopov. S tem je kot DJ enakovredno z ostalimi, kot npr. Nacao Zumbi, tvoril novo poglavje mange beata v njegovi najbolj odprti oziroma plesni različici.
Dolores je svoj bend poimenoval Aparelhagem in tako se je imenoval tudi drugi album, ki seveda ni mogel povzročiti takšnega šoka kot prvenec, je pa dokončno etabliral Doloresa kot enega najzahvalnejših klubskih atrakcij in festivalskih partyjev. Mediji so mu bili zelo naklonjeni, prišle so nagrade in sčasoma priprave na nov album. En brailski real je naslov, s katerim je Dolores gotovo hotel opozoriti na socialni aspekt življenja v Recifiju, a en real lahko pomeni tudi to, da življenje ni vredno več kot to in da ga je treba jemati s pozitivne strani, z dobrim občutkom in kar seda sproščeno reševati probleme. K temu vedno najbolj pomaga dobra godba, ki je na tem albumu odebeljena rdeča nit. Na eni strani se Dolores še vedno poslužuje tradicionalnih ritmov, ki jih sleče do nagega in obleče na novo, po drugi strani si daje duška, kot sam pravi, z melodramatično pop glasbo, ki na tem albumu zabriljira v komadu Shakespeare s pevko Marion Del' Eite, gre pa za priredbo pesmi Cadaa Volpata iz osemdesetih. Na abumu je seveda še cela plejada stalnih in občasnih sodelavcev na čelu s pevko Isaar, ki pripomorejo ohranjati lokalno tančico v sodobni, grobi produkciji, ki lahko Doloresa ustoliči za kralja noči v vsaki svetovnem plesnem ali koncertnem klubu. 1 Real album zrelosti, saj avtor kljub jasni mednarodni manifestaciji zvoka ostaja vpet v domače okolje, se iz njega napaja in absorbira svet, ki tako ali drugače zaide v pernambuški metropolis. Če ga Dolores živi in čuti na način, kot ga slišimo na albumu 1 Real, je to vsekakor raj za glasbene sladokusce.
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>