Ponedeljek, 14. 7. 2008
Sensi
Maruša Bertoncelj recenzira prvenec bivših 'klubskih maratoncev' Mazoo ... (v celoti!)
* Klubski maratonci Radia Študent Mazoo so leta 2005 komisijo prepričali z okusno ambientalno instrumentalno mešanico žanrov, ki gredo več kot lepo skupaj, kar od sredine 90-ih let dalje tudi na slovenskih tleh dokazuje že lepo število zasedb; od Srečne mladine, prek Moveknowledgement do Intimn Frizurn in še bi jih lahko našteli. Ker so žanrsko »čisti« bendi še posebej v alternativni glasbeni produkciji danes že v manjšini, je govoriti o različnih vplivih in uporabi le-teh že malodane potratno - služi zgolj za približno umeščanje oz. navigacijo po res izjemno pestri sodobni godbeni matrici.
Čeprav govorica Mazoo na prvi posluh deluje lahkotno in sproščujoče kot prijeten poletni soundtrack za še vedno zahtevnejše poslušalce, je več kot to. Enajst skladb na prvencu Outputs, ki je bil lani sneman v MC Postojna, samozaložen in izdan pa letos, je zravnanih zgolj v tem, da se nikoli ne razbohotijo preveč, naj gre za tempo, jakost, solaže ali hipnotičnost efektov ter širitev dimenzij s sampli. Čeprav se v glasbi ravno z razbohotenjem naštetega lahko zgodijo še ne slišani presežki – kot seveda le-to lahko glasbeni izdelek tudi pokvari – Mazoo znova dokazujejo, da je sorazmerno oklepanje flowa za tovrstno glasbeno govorico modro dejanje.
Outputs je zgodba, ki stoji. Ta čvrstost je brez dvoma že rezultat dejstva, da je nastajala kar tri leta in je torej več kot donošena. V tem času se je nekoliko spremenila tudi zasedba. Ogrodje še vedno tvorijo bas in solo kitarista Simon Bergoč ter Tomaž Šajn, bobnar Borut Matičič ter Nevijo Kmetec, ki skrbi za računalniško produkcijo. Za gramofoni je Marjana Mršnika, sicer tudi tolkalista, zamenjal DJ Chox, trobentač Aleš Pavlovič pa je slišen le še zavoljo komadov, ki so nastali še v času skupnega ustvarjanja – danes ga namreč ni več zraven.
Trajanje nastanka tega prvenca je po drugi strani razlog, da le-ta spet ni nek poseben bum, saj je na njem skoraj ves, tri leta star material z demo cd-ja. Pa vendar, dovršena produkcijska podoba le-tega ter vsi na novo posneti komadi so na nek način spet druga zgodba. Outputs so med seboj povezani izvržki, kar se za hipnotično ambientalno muziko spodobi, kljub masirajoči mehkobnosti pa odstirajo različne globinske zvočne destinacije in vsebujejo stalno prisotno nekoliko melanholično noto. Ta denimo bolj pride do izraza v komadih kot sta Burned Out ali Voyage, če že funkijaški Akkapulko, nekoliko bolj natempiran Tetris ali ležerni Rubb A Dub delujejo psihično bolj »razbremenjujoče«.
Mazoo nekateri označujejo tudi kot »shoegaze« band. Shoegaze je nekoliko prismojena skovanka za način muziciranja alter bandov, ki na odru niso preveč dinamični in posvečajo pozornost predvsem svojim inštrumentom ter pedalom kitarskih efektov pod svojimi stopali. Hkrati se s tem terminom označuje tudi izrazni stil, pri katerem prednjačijo omenjeni, z nojzom 'razpaljeni' efekti, a kot že rečeno, Mazoo pri tem ohranjajo dokaj »mirno kri« in torej ne pretiravajo v nobeno od smeri, v katere sicer mahajo. Post-rock, funk, reggae in dub kot najlažje prepoznavne služijo bolj kot pretočni kanali za flow, ki pa ves čas nekoliko lebdi nad vsem in ohranja svojo lastno »špuro«. Glavni čar te 'špure' pa je v tem, da se zmore prilagoditi poslušalčevemu počutju – in ne obratno.
pripravila Maruša Bertoncelj
Komentarji
komentiraj >>