Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Exit festival 2008!!! (4458 bralcev)
Sreda, 23. 7. 2008
maco



Maco poroča, graja in hvali dogajanje na letošnji ediciji festivala Exit v Novem Sadu ...
ZAMAKNJENO STANJE EXITA V JULIJSKEM SREDIŠČU SVETA

* Novi Sad, mesto, kjer se multikulturnost izraža s šestimi uradnimi jeziki, kjer živi preko 20 narodnosti, kjer se je med drugim potikal tudi Albert Einstein in v katerem se je leta 1833 rodil največji srbski Zmaj z imenom Jovan Jovanović, se vse od vstopa v tretje tisočletje, nekje na pričetku julija, spremeni v en velik cirkus socializacije, glasbenega razvajanja, gastronomskega izživljanja, masovnega izgubljanja, žanrskega prežemanja ter mednarodnega gnetenja, imenovan Exit.

Njegova reputacija, pospremljena s fenomenalnim, a že nekaj let pretesnim okoljem Petrovaradinske trdnjave, se je po začetnih „protestniških“ korakih kmalu preselila preko meja Vojvodine, Srbije in Evrope ter se v lanskem letu s strani angleškega festivalskega življa povzpela na prvo festivalsko mesto med njemu podobnimi na Stari celini. Sledilo je torej skorajda logično: „Ma ajde sad, brate, da vidimo šta se to stravično dogadja u Novom Sadu!“

Tako so me poznopopoldanske četrtkove ure 10. julija, natančneje volkswagen polo, pripeljale pod vrelo trdnjavo, kamor se je že začela zgrinjati nepregledna množica ljudi in vozil, imidžev in znamk. Naelektreno ozračje, ki so ga vsak po svoje na razdalji šest metrov in v svojem evforičnem stanju Exita usmerjali prometni policisti, je postajalo, morda prav zaradi njihove čevapčične zmedenosti še bolj napeto in vabljivo. Temu so delali družbo stojnice z mesnimi izdelki, njihov vonj po pečenem, mnogi šanki ter prodajalci, ki so v škafih hladili osvežilne in alkoholne pijače, za katere konzumentov ni primanjkovalo. Poleg navedenega obrobnega je Petrovaradin ponujal še preko šesto nastopajočih, za katere so našli streho nad glavo na 25-ih odrih, posejanih po celotnem kompleksu druge največje trdnjave v Evropi, katero arhitekt markiz Sebastien Voban nikoli ni videl.

Takšna je bila uvodna podoba Exita letnika 2008, ki se je takoj za akreditacijskim pultom sprevrgla v kruto realnost, v kateri sem bil zaradi neusklajenosti okoli akreditacij, soočen z občutjem izbrisanega. Te organizacijske neskladnosti smo po temeljitih pregovarjanjih, s pomočjo slovenskih absintovcev, vendarle razrešili, nakar sem se z grenkim priokusom kot civil podal v nedrje dogajanja, ki je bilo tik pred vreliščem. Ker pa letošnji festivalski program za razliko od prejšnjih let ni ponujal kakšnega res večjega glasbenega presežka, sem se z rahlo distanco udeležil prvega večera, v katerem je bilo vendarle nekaj nastopajočih deležnih pozornosti mojih ušes in oči ter migetajočih posledic.

Tako sem po „konjskodirkaškem“ štartu iz boksov na vhodu ter odčitavanju kod na vstopnih karticah priletel direktno v objem policistov in policistk, ki so, ne vem zakaj točno, vestno opravljali službe varnostnikov. Slednji pa so se iz pol razdalje, s številkami službenih ogrinjal preko 1350 hihitali dekletom in „nesrečnežem“, ki so jih policisti zasačili magari le z aspirini. Po strogem pregledu žepov sem z rahlim nelagodjem z ekipo sonarodnjakov brez medenjakov odbrzel odrom naproti; in priznam: v štirih dneh nisem niti približno uspel videti vseh odrov...

Prvi večer je tako postregel z nekaj boljšimi točkami na World Music Stage-u, kjer so lokalni Akos Laki & Laki Latino z bobnarjem Laibach-ov, Janezom Gabričem, postregli s suvereno fuzijo panonskih narodnih napevov, odetih v balkanske in karibske ritme ter jazzovske vložke, in dodobra pripravili tam prisotne za nastop nam že znanih Terrakota in malo manj znanih Francozov Watcha Clan. Terrakota so v primerjavi z že videnim v Ljubljani izvedbeno, pa tudi zvočno izjemno napredovali, pleme iz Marseille-a Watcha Clan pa je s svojim nomadskim pristopom in glasbo „duha potujočih ljudi“, kot pravijo sami, zapakirano v oznako „world &b ass“, dodobra zaprašilo plesni podij.

Naslednji neomembe, a vendarle graje vredni, so bili N.E.R.D., ki so na Main Stage-u v pozerskem slogu, ob pokanju in razsvetljavi pirotehničnih pripomočkov ob uradni otvoritvi festivala, nekje ob 23. uri, neusklajeno in nezainteresirano pričeli nastop, ki se je v skoraj popolni nekomunikaciji s publiko nekje na drugi tretjini razblinil v odhod s Pharellovo: „Serbia how are you motherfackin doin“. Kar je bilo v glavnem vse. … Za njimi pa so The Streets poskrbeli še za rajanje in rajcanje Angležev in Angležinj, meni pa omogočili brezskrben odhod izpred glavnega odra proti Converse Fusion Stage-u, kjer sem naletel na razigrano moldavsko zasedbo Zdob si Zdub, ki je z gemištom a la ska-etno-punk-dub raztrgala marsikatera športna obuvala.

Odkrivanje ostalih odrov je bilo resnično oteženo zaradi prevelike mase ljudi, ki se je vila po poteh kot turisti v Budvi, zategadelj lahko omenim še zanimivo dogajanje na Roots&Flowers odru, kjer so skrbeli za raznobarvno in raznorodno etno godbo; Explosive Stage, kamor so hodili dolgolasci nabirat čuparsko kilometrino, nenazadnje pa še Elektrana Stage, s koder se je vila nabrita elektro godba izpod mnogih tamozemnih in inozemnih DJ-ev ter Dance Areno, kamor se je hodilo ljudstvo, zamaknjeno v Stanju Exita, pripravljati na migajoči spanec. Potlej je prišlo jutro in nov dan.

… In seveda drugi, petkov večer, v katerem lahko poleg The Gossip, ki sem jih zaradi časovno neugodnega termina (igrali so malo čez osmo) preslišal, med vidnejše in suverenejše izvajalce vštejem še Belgijce Soulwax. Ti so v „live“ verziji vsem na Dance Areni prikazali, kako se organsko-anorgansko brusi pete, saj so v izjemnem vzdušju, ob sicer ne dovolj glasnem ozvočenju, suvereno in improvizacijsko plesno navdahnjeno poželi ovacije, kar lahko pripišemo tudi njihovemu „2 many Djs“ kolektivu, ki je pospremil vse zagrete v še eno jutro. Omeniti velja še nastop skoraj že rezidenta Roni-ja Size-a, ki je skupaj z Dynamite-om pržil in prašil na Glavnem odru vse do jutra, ter minimalistko Anjo Schneider, ki je na HappyNoviSad Stage-u s frekvenčnim navijanjem v miksih prav tako jasnila dan. Paul Weller je sicer že prej razjasnil noč nekaterim starim rokerjem na Main Stage-u, temu pa je sledil še nezanimiv in bled nastop skupine Primal Scream. Pohvale za podaljšan nastop v drugem večeru festivala gredo še našemu Harisu Piltonu, ki so mu na Roots&Flowers stage-u plesalci in ritomigačice jedli iz zvočnikov, saj so mu po eni uri uradnega rolanja podarili še drugo uro.

In tako nekako se je, ob totalnem gnetenju v vse možne smeri, odvijal petkov večer, ki je že nakazoval, kam vse pes ni hotel pomoliti tace, saj so se že kazale organizacijske nepravilnosti, pri čemer so celo tisti najbolj zvesti uporabniki Exita stokali nad predolgimi čakalnimi vrstami pred WC-ji (ti so zaradi izjemne postavitve na klancu, dokaj hitro mešali prah z drekom in ostalimi izločki) in pred točilnimi pulti, kjer so stregli super vodeno pivo, ekstra skisano vino, totalno čudno vodo ter seveda neenergijske napitke s sumljivim rokom trajanja.

Tretji dan, oziroma večer, je bil programsko najbolj bogat, zato se je izplačalo kar se da hitro napasti Petrovaradin, saj se je že od osme ure dogajalo marsikaj interesantnega. Nastop zasedbe Piknik, ki jo poznamo preko Crossradio hita O,da, pa tudi po tem, da v zafrkantski maniri prepletajo mnoge zvrsti od diska, rocka, popa, hard-cora, metala, je bil pravi tornadni uvod v obetajoči peklenski večer. Na Main Stage-u je program ponujal Gogol Bordello, ki so v že nekoliko preveč zrežirani maniri odgodli svojo veselico. Njim so sledili Juliette & The Licks, ki glasbeno niso ravno navdušili, so pa prezenca in karizma Lewisove ter izjemna izvedba njenih glasbenikov zadovoljili tako cinefile kot tudi rokofile. Juliette je pač rokerica in to obvlada perfektno.

Ozračje se je prašilo in nastop Manu Chao-a in njegovega Radio Bemba Soundsystem-a je samo potrdil njegov sloves večnega borca za pravice, dvourno rajanje množice podobno mislečih pa je pričalo o moči pozitivnega mišljenja. Zanimivo, a nastop slednjega ni niti za hip omajal nastop skupine Kultur Shock, ki je ob istem terminu pred World Music Stage-om prignala gmoto fanov in fanatikov, katerim je Gino podaril solze sreče, bend pa enega boljših nastopov na letošnji evropski turneji. Izjemno.

Medtem, ko sta Kruder & Dorfmeister napajala plesišče s svojimi norčijami, metalci Tiamat pa so preizkušali temelje trdnjave (kot zadnji nastopajoči na Explosive Stage-u so nastopili slovenski metalci Somrak), Kiril pa je na World Music Stage-u navduševal publiko, sta na Main Stage-u Afrika Bambaataa in Kurtis Blow uprizorila pravo nostalgično-orgazmično rajanko s pridihom starih hip-hop partijev. Legendama so vestno sledili vsi tam prisotni, ki so svojo sobotno edicijo Exita zaključili bodisi na plesnih odrih z masko na glavi bodisi pred Main Stage-om z nastopom drumnbass-erjev High Contrast & MC Wrec. Meni pa je vse bolj postajalo jasno, da štiridnevno prašno rajanje ob Donavi ni mačji kašelj za starega psa.

A se je vendarle izplačalo preživeti vse dni festivala in se povzpeti še četrtič na trdnjavo, ki je zadnji dan postregla z ministrstvom za sluh v obliki Ministry in njihovim res odličnim, brezkompromisnim nastopom. Za 'ministranti' se je na Main Stage-u pojavila s sedemindvajsetimi leti neigranja polnjena Pekinška patka, ki je po mnenju mnogih navdušila in v avtentičnem punk duhu zbranim nadela nasmeške in omogočila že ponarodele pevske vpade publiki, ki se jim je poklonila z obilico dvignjenega prahu v nekontroliranem stampedu. Priznati moram – bili so eden vidnejših in glasnejših nastopov na letošnjem Exitu, kateremu Sex Pistols s svojo apatično izvedbo punk klasik in proameriško politično držo niso segli niti do gležnja, da ne omenjam konstantnega obmetavanja benda z vsem mogočim s strani nezadovoljnih punkerjev.

Ko se je ozračje malo razkadilo, sem si ogledal še nastop Disciplin-a-kitchme, kjer je Koja z zmetaliziranim basom na plesno veselje prisotnih pred Fusion Stage-om ponudil ekstremno izvedbo legendarnih komadov. Kar se je dogajalo tudi na Main Stage-u, kjer je za finale nastopal drum'n'bass legenda Dillinja, ki je svojega MC Jakesa kaj kmalu poslal iz odra in zapržil solo do jutra s svojim strupenim nažigaškim setom, za katerega je bila obvezna oprema maska za odganjanje dvignjenega prahu. Le-ta je bila obvezna še na finalnih taktih Dubfire-ja iz Deep dish in Marka Nastića, ki je že tradicionalno s svojim tehno-minimalnim setom do konca izmučil kolena, boke, komolce, vratove, sklepe in mišice ter tako zaključil še eno edicijo festivala Exit, zaznamovanega z letnico 2008.

Novosadski Exit je okno v svet tako mesta samega, Vojvodine, kot tudi Srbije, saj je postal globalno prepoznavna znamka oziroma institucija, ki, zamotana v kapitalistične tokove, v maniri velike multinacionalne korporacije skrbi, da vsaj štiri dni festivala vse nekako funkcionira. Prevelike ambicije in načrti pa lahko v takih okoliščinah prej kot brezskrbno izvedbo prinesejo organizacijske težave, ki so se med drugim pokazale, ko je v kampu na spečo srbsko dekle padla suha veja in jo ubila, potlej pa so se organizatorji in mestna oblast prepirali okoli odgovornosti.

Žal je to podatek, ki ne bo ravno v ponos organizatorjem, ki so letos, kljub ogromni promociji, izgubili za 20-30% obiskovalcev, pri čemer velja omeniti, da za razliko od lanskega leta, Angležev skorajda ni bilo moč slišati oziroma videti (razen na odru). Morebiti je del razlogov moč iskati v malo manj atraktivnem programu od prejšnjih let, vendarle pa je dejstvo, da se z večanjem festivala izgubljajo specifični detajli, ki so prejšnja leta garantirali resnično dobro ozračje na festivalu.

Tako je bilo moč opaziti slabšo organizacijo, katero so z nezadovoljstvom komentirali mnogi stari fani Exita (predvsem na račun organizacije sanitarij in gostinske ponudbe), prevelika masa ljudi pa je onemogočala, da bi si v prenatrpanih programih uspel pogledati vsaj tisto, kar sem si zadal, da ne štejem vsega obrobnega. Ena izmed organizatork mi je zaupala, da imajo vsako leto največ problemov ravno s terminskim organiziranjem nastopajočih, saj se vse prevečkrat dogaja, da se res dobri bandi prekrivajo, s čimer se onemogoča malo širše konzumiranje festivala. Naj omenim še probleme, povezane s prahom, ki se je tri večere vil nad Petrovaradinom, zadnji dan pa se je brez pomoči dežja spremenil v blato, kar je bilo morebiti še slabše.

Vseeno pa se lahko ob podatku, da gre za največji festival v naši širši okolici, kjer se lahko obiskovalci iz vsega sveta vživijo v STATE of EXIT, zavemo, da gre vendarle za dogodek, ki osrečuje in zabava, spoznava in druži, osvešča in razširja obzorja, pri čemer je najpomembnejše to, da se ohranja zavest o multikulturalnosti, o odprtosti in toleranci, za katero je Novi Sad že v globalnem merilu marsikaj postoril.

Ko vidiš navdušene Novozelandce, izgubljene Japonce, pijane Ruse, tabletk željne Angleže, zaskankane Nizozemce, zašminkane Italijane in zdivjane Francoze, razigrane Romunke in žurerske Makedonce, naduvane Beograjčane in povsod nabrite Slovence ter še vse ostale neimenovane, se zaveš, da se svet, vsaj na začetku julija, nahaja le v enem stanju, sicer napornem za telo in um, a vendarle glasbeno mavričnem in doživljajsko priporočljivem, imenovanem – State of Exit.

Na Petrovaradinu je nedolžnost izgubil Maco.


Komentarji
komentiraj >>