Medtem ko poletni čas v naši deželi zadnje čase postaja vse bolj zgolj semantična fraza, se kljub temu zaradi sladkobno prijetne tišine, ki vlada predvsem v urbanih jedrih, pozna, da je čas dopustov. Glavnina kulturnega dogajanja se je iz mest preselila bolj ali manj na periferijo, tu pa tam pa lahko vsi tisti, ki še vztrajamo med asfaltom in betonskimi bloki, okusimo kakšno spodobno kulturno slaščico. Ena takšnih, s specifičnim okusom, je zagotovo samostojna razstava Silvered mednarodno uveljavljene umetnice Sheene Macrae v ljubljanski galeriji Vžigalica. Izbor videodel omenjene kanadske umetnice, ki sicer živi v Londonu, je pripravila kuratorka Špela Štrukelj.

S filmsko industrijo se je Macrae seznanila v domačem Vancouvru, bolj znanem kot severni Hollywood. Tu je iz prve roke dobila vpogled v različne tehnike manipulacij in postprodukcijo, ki jih je kasneje začinila z zanjo značilnim humorjem. Videodela Macrae v prvi vrsti zaznamuje časovna redukcija, ki pop ikone hollywoodske filmske industrije - njihovo klišejsko narativnost, ki prevladuje v svetu šovbiznisa - spreminja v alternativne oblike. Miniature in grafične instalacije. Znotraj njih Macrae raziskuje fenomene sodobnega sveta, obsedenost s hitrostjo, nostalgijo, informacijami in šovbiznisom. Z različnimi efekti, kompresijo, editingom, pospeševanjem, superpozicioniranjem, zlaganjem, saturacijo in še bi lahko naštevali, poseže v obstoječe filmske in televizijske readymade formate. Popolnoma jih razkroji ter zreducira zgolj na podobo oziroma na že viden spomin.

Monumentalne epopeje, kot je na primer ena izmed najbolj duhamornih limonad, kar 13 let trajajoči Dallas, Macrae skrči na 50 minut. Efekt, ki ga z večkratno montažo oziroma s superpozicioniranjem podob doseže, je, da se celota pred gledalčevim očesom razblini v impresijo, zvok pa se nemoteno odvija naprej. Dallas, 2005, je kot podoba iz podzavesti, ki prinese nostalgični spomin na nekaj že videnega, ki pa se zaradi časovne distance ne more več izoblikovati v jasno videno sliko. Tako tudi liki iz nanizanke zaradi izmikanja, lovljenja in zabrisovanja kontur ostanejo le pri fragmentih. Kdo ve, morda pa bo ravno to privabilo kakšno babico v galerijo?

Podobna kompresija se zgodi tudi pri glamurozno obarvani klasiki Gone with the Wind s Scarlet O'Hara in Clarkom Gableom v glavnih vlogah. Tokrat je triinpolurni original skrčen na spodobnih pet minut. Gone zaznamuje poleg hitrega dogajanja, ki se sliši kot prhutanje kril, še ponavljajoča se enigmatična parafraza, tako značilna za naš čas. Vivian Leigh jo izreče kar trikrat, na začetku, v sredini in ob zaključku videa. Glasi pa se: »I can't think about that right now, I'll think about that tomorrow.«

Tarantinov Pulp Fiction Macrae skrči na minuto. Fiction In One Minute so le drveče podobe, ki hitijo mimo gledalca. Nobenih sočnih dialogov ne doživimo, tu ni nobenih zapletov, kadrov z drogiranjem ali prikazov nasilja, ki so lahko še posebej narativno dolgočasni. Ostane zgolj hitrost, pospremljena z mehiškim kitarskim glasbenim vložkom iz Šunda, ki nesmiselno hitenje še bolj poudari. Tukaj nakazana dvodimenzionalnost podobe postane še bolj očitna v redukciji Kubrickove Vesoljske Odiseje. Sedaj se dokončno razveže v horizontalne trakove. Ti sežejo kar 12 plasti globoko in zaznamujejo celotni video. Odyssey je sedemminutna grafična instalacija in barvito hipnotičen odsev digitalne dobe, zrežirana v duhu pop arta.

Macrae se v Vžigalici predstavi kot nostalgična iskalka že skoraj pozabljenih spominov iz filmske industrije. Manipulacija, ki jo izvede na ironično humoren način, prinese gledalcu svež pogled, ki Macrae uvršča ob ostale filmske entuziaste, od katerih Douglas Gordon Hitchcockovega Psiha raztegne kar na 24 ur, omeniti pa gre še Pierra Huygha in Fiono Banner. Videodela bodo na ogled do drugega avgusta. Vsi, ki boste razstavo zamudili, si lahko videe ogledate na You Tubu. Umetnica pa se v Ljubljano vrača že novembra. Takrat bo namreč sodelovala na mednarodnem festivalu multimedijskih umetnostnih oblik, ki ga pripravlja Kiberpipa, HAIP 08.

Predelane filmske scene so nasmejale Tanjo Pavlič.