Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Reartikulacija četrtič (3736 bralcev)
Četrtek, 24. 7. 2008
IdaH



Reartikulaciji gre dobro. Izhaja sorazmerno redno vsakih nekaj mesecev. Bralci so se jo navadili prebirati. Najdemo jo lahko v številnih prostorih, kamor bi slej ko prej zavili: v galerijah, na Metelkovi, v Rogu in podobno. Torej v prostorih, ki naj bi sami po sebi reartikulirali, če se malo nerodno izrazim, stanje duha in aktivno delovali proti neoliberalnemu kapitalizmu, kar je vklesano pod vsako črko kritike v časopisu ...

Reartikulaciji gre dobro. Izhaja sorazmerno redno vsakih nekaj mesecev. Bralci so se jo navadili prebirati. Najdemo jo lahko v številnih prostorih, kamor bi slej ko prej zavili: v galerijah, na Metelkovi, v Rogu in podobno. Torej v prostorih, ki naj bi sami po sebi reartikulirali, če se malo nerodno izrazim, stanje duha in aktivno delovali proti neoliberalnemu kapitalizmu, kar je vklesano pod vsako črko kritike v časopisu. Ne morem reči, da gre le za prepričevanje prepričanih, temveč postavlja probleme, kot so nacionalizem, homofobija, kolonializem, kapitalizem, o katerih vsi razmišljamo, pod drobnogled.

Zastonjskost časopisa in dostopnost na spletu so izjave, ki služijo kot vzorčni model za distribucijo znanja. Toda idealizem ima meje. Časopis podpira Fundacija Erste, ki je naredila ogromno za to, da je sodobna umetnost lahko del prestiža novih privilegiranih slojev, ki ne izhajajo zgolj iz zahodne Evrope.

Kaj torej pomeni, da je Reartikulacija umetniški projekt skupine Reartikulacija, ki jo tvorijo uredniki časopisa Marina Gržinić, Staš Kleindienst, Sebastjan Leban in Tanja Passoni? Erste verjetno ne bi podprla izhajanja navadne humanistične periodike, pač pa z veseljem podpre umetniško-politično-diskurzivno platformo. To je stvar besed. Bolj problematično je to, da v Sloveniji ne obstaja struktura, ki bi omogočala izhajanje neprofitne periodike, kajti pogoj za prijavo na razpisu Javne agencije za raziskovalno dejavnost je izhajanje najmanj eno leto pred razpisom ali neka podobna cvetka.

Novim pobudam na področju periodike so tako nemudoma prirezana krilca in možna je le neprestana reciklaža obstoječe periodike, ne pa reartikulacija. Nekoliko več sem se pomudila pri obravnavi produkcijskega konteksta časopisa tudi iz razloga, ki ga Jasmina Založnik obravnava v svoji recenziji ali bolje rečeno povzetku vsebine Zelo kratkega uvoda v sodobno umetnost avtorja Juliana Stallabrasa, ki je izšel pri založbi Krtina. V sklepni noti Založnik ugotavlja, da se mora sodobna umetnost odrešiti reprezentacije in se zavzema za jasne etične izjave znotraj umetnostnega polja, čemur naj bi služil tudi časopis Reartikulacija.
Klikni za veliko sliko:
Kaj je torej še tisto, kar dela neko stvar umetniško? Omenjeni uredniki se tudi sicer ukvarjajo z umetnostjo, delajo videodela in druge projekte, zato jim njihova dejavnost dopušča, da okličejo stvar za umetniško. Sodobna umetnost seveda zmore prebaviti marsikatero formo, če je ta konsistentna s svojimi izjavami. Metodologija koncipiranja konteksta in logike, po kateri je časopis umetniški, Marini Gržinić ni niti malo tuj. Na podoben način deluje že vse od Irwinov pa do videoprojektov z Aino Šmid ali če se spomnimo lanskega plakatnega projekta holy-damn-it proti G8. S časopisom naj bi preverili, ali je »s kritičnim in radikalno političnim diskurzom mogoče relevantno poseči v širši družbeno-politični prostor.«

Gržinić nedvomno lahko okličemo za idejno vodjo projekta, saj na njenem teoretičnem delu temeljijo marsikatera izvajanja. Če si samo pogledamo tokrat nekoliko mlačen prispevek Sebastjana Lebana ali zelo vroč Šefika Šekija Tatlića v njegovi zdaj že redni rubriki Novi Fašizmi, kjer osvetli patološko stanje nekega nacionalizma in nič manj patološke odzive aktivistične skupnosti.

Bržčas enega najbolj zanimivih prispevkov lahko beremo v redni rubriki Dekolonialnost, v kateri se je tokrat Gržinić pogovarjala z Walterjem Mignolo, profesorjem literature na Duke University, sicer pa ostrim kritikom apologije kolonializma z dekolonializacijo. Intervju se bere bolj kot njegovo samostojno predavanje. Kar je dobro. Mignolo je ponovno opredelil družbeno-politične silnice, ki vzdržujejo vseprisotno kolonialno matrico moči. To je tudi eden redkih prispevkov, ki ne izjavlja le, da moramo poiskati drugačne rešitve, ki niso vpete v neoliberalni kapitalizem, ampak nam rešitev tudi ponudi.

Zdaj, ko se je na domači grudi nekoliko razvil sistem umetnikov na rezidenci, je tudi prispevek Gala Kirna, v katerem obravnava stari dvom v smiselnost tovrstnih migracij, zelo dobrodošel. Reartikulaciji kljub pogostemu parafraziranju podobnih besednih formulacij dajem zeleno luč in se veselim jesenskega branja.

Ponovno besediči Ida H.



Komentarji
komentiraj >>