Torek, 29. 7. 2008
Miša G
Nov zakon o duševnem zdravju ne bo omogočil več pravic osebam z duševno motnjo, kvečjemu jih bo bolj podredil izdelanemu sistemu kapitala, v katerega sta zdravstvo in socialno varstvo že od vsega začetka do vratu pogreznjena. Kdor bo imel srečo, da bo podedoval nekaj denarja in ne bo padel v pogoltne roke društev in zavodov socialnega varstva, bo imel celo nekaj možnosti, da ohrani mirno in dostojanstveno življenje kljub svojim problemom z duševnim zdravjem.
Po podatkih Ministrstva za zdravje, ki je pripravilo predlog zakona o duševnem zdravju, ima vsak sedmi državljan v nekem trenutku v življenju duševno motnjo, vsak tretji pa naj bi jo imel vsaj enkrat v življenju. Na ta način lahko predvidimo, da je v Sloveniji razvitih okrog 10.000 psihotičnih obolenj ter približno 100.000 depresivnih in ostalih anksioznih motenj.
Predlog Zakona o duševnem zdravju je bil konec aprila potrjen na Vladi Republike Slovenije in poslan v nadaljnjo obravnavo v Državni zbor, kjer je konec maja dobil podporo 66 poslancev, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo v mesecu juliju. Cilj zakona je zlasti zaščititi človekove pravice oseb s težavami v duševnem zdravju, vzpostaviti pogoje za celostno obravnavo in izboljšati varstvo oseb s težavami v duševnem zdravju.
Vzemimo pod drobnogled varstvo oseb s težavami v duševnem zdravju, s katerimi se ukvarjajo razna društva, kot so Šent, Novi Paradoks, Vezi in Ozara, ki so se od osemdesetih let 20. stoletja naprej ustanavljala širom Slovenije z namenom omogočiti boljšo kvaliteto bivanja ljudem z duševnimi motnjami. Rečemo lahko, da so ta društva po vzoru italijanskega antipsihiatričnega gibanja, ki se je razmahnilo v sedemdesetih letih 20. stoletja, na začetku predstavljala nekakšno alternativo psihiatričnemu zdravljenju.
Mnoga tovrstna društva so tedaj zagovarjala povsem drugačne metode dela in rehabilitacije ljudi z duševnimi motnjami, saj so v prvi vrsti celo odklanjala zdravila, ki so bila predpisana s strani psihiatrov, in z ustanavljanjem dnevnih centrov poskrbela za kulturno, športno in ostalo dogajanje. Ker pa so njihovi uporabniki, ki so po odpustu iz Psihiatrične klinike nenadoma prekinili z zdravili, dokaj kmalu doživeli ponovitev bolezenskih simptomov, so se društva začela nagibati v smeri večjega sodelovanja s psihiatri.
Trenutna slika sodelovanja med psihiatričnimi ustanovami in raznimi društvi, katerih naloga naj bi v prvi vrsti bila priprava ljudi na samostojnejše življenje, je dokaj klavrna. Psihiatri in socialni delavci oziroma zaposleni v društvih redkokdaj komunicirajo med sabo, saj je večina psihiatrov prezaposlena. Čeprav se tako prvi kot drugi na videz trudijo pripraviti človeka z duševno motnjo k neodvisnemu in samostojnejšemu življenju, je cel sistem socialnega varstva zastavljen na način, da jim to ne more in nenazadnje tudi ne sme uspeti.
Pa poglejmo lepo od začetka… Ko je človek, ki ima težje težave z duševnim zdravjem, »odpuščen« iz Psihiatrične klinike, mu preostaneta dve možnosti. Če psihiater potrdi, da je primeren za bivanje v stanovanjski skupini enega od prej omenjenih društev, se ga uvrsti na čakalno listo, kar ponavadi traja več kot pol leta. Ker je mnogokrat duševna motnja pogojena z nevzdržnimi družinskimi razmerami, se človek ne more vrniti domov, če pa se vendarle odloči za to varianto, lahko dokaj kmalu pride do ponovne hospitalizacije.
Ker je po drugi strani duševna motnja lahko tudi rezultat nizkih oziroma ničnih finančnih dohodkov, se prej omenjena društva trudijo doseči konsenz z občino, iz katere prihaja njihov bodoči uporabnik, in jo prepričati v to, da bo njihovih 600 evrov podpore dobra naložba za to, da se občina za nedoločen čas »znebi« tako ali drugače motečega člana družbe. Če ima posameznik srečo, se ga občina usmili in mu omogoči financiranje bivanja v stanovanjski skupini.
Vendar pa omenjeni »srečnež« tega denarja nikoli ne vidi, saj ga društvo nameni za plačilo podnajemniških storitev znotraj bivanjske enote, za nabavo hrane in za številne druge storitve, o katerih se nobenemu niti ne sanja, čemu pravzaprav služijo. Stanovalec oziroma uporabnik tako vsak mesec prejme zgolj simbolično žepnino v znesku okrog 40 evrov, ki jo ponavadi v celoti zapravi za plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja in nabavo cigaret.
Tudi če si novorojeni uporabnik stanovanjske skupine društva želi zaslužiti nekaj denarja in ga privarčevati za kasnejši čas tako imenovane osamosvojitve, ki je postavljena nekam v utopično prihodnost, mu ga njegova lastna občina vzame oziroma od uporabnika zahteva, da si sam plačuje namestitev v stanovanjski skupini. Gre torej za začarani krog, ki človeku omogoča vse prej kot dostojno življenje, nikakor pa ne vodi k samostojnemu in neodvisnemu življenju, kot si to radi predstavljajo ljudje, ki delajo znotraj rutiniziranega in nehumanega kolesja tako imenovanega socialnega varstva.
K začaranemu krogu odvisnosti pa ne prispeva samo zgrešena politika socialnega varstva, temveč tudi zdravila, ki jih mora uporabnik vsak dan jemati, da postane pasiven in nezahteven član družbe. Ob vsakem psihičnem poslabšanju mu psihiater kvečjemu predpiše večjo dozo tablet, namesto da bi se pogovoril o njegovih težavah in jih poskusil rešiti na bolj konstruktiven način.
Tudi zaposleni znotraj stanovanjske skupine po drugi strani naredijo napako, če se z uporabnikom pred tem ne pogovorijo in na vrat na nos kličejo psihiatra, da uredi vse potrebno za hospitalizacijo. Ker v društvih, ki se ukvarjajo s kvaliteto bivanja ljudi z duševnimi motnjami, redkokdaj zaposlujejo psihologe ali terapevte, saj društva svoj denar raje namenjajo drugim stvarem, kot je izobraževanje svojih zaposlenih, se na koncu zgodi, da pride znotraj stanovanjske skupine do številnih nepredvidenih situacij, ki jim nihče ni kos.
Ker je največji kriterij za sprejem nekega človeka v stanovanjsko skupino plačilo s strani občine in ker psihiatri dostikrat zamolčijo negativne karakteristike uporabnika, ki se prijavlja v stanovanjsko skupino, se velikokrat zgodi, da društvo sprejme v določeno stanovanjsko skupino človeka, ki je antisocialno oziroma celo psihopatsko naravnan, s tem pa poruši dinamiko skupine in ogrozi duševno zdravje ostalih stanovalcev.
Namesto da bi se takšnega posameznika, za katerega se izkaže, da terorizira skupino in s svojim obnašanjem manipulira tako sostanovalce kot tudi zaposlene, postavilo pred vrata, mu zaposleni namenijo še več časa in pozornosti, pri tem pa pozabijo, da znižujejo kvaliteto bivanja ostalim uporabnikom. Ker pa društvo zaradi etičnega kodeksa oziroma dokaj visokega plačila s strani občine takšnega stanovalca ne more kar tako postaviti na cesto, trpijo ob njem tako sostanovalci kot tudi zaposleni.
Nov Zakon o duševnem zdravju daje poudarek na rehabilitaciji in pomoči pri vsakdanjih opravilih ljudi s težavami v duševnem zdravju ter na vključevanju v družbeno življenje. Gre tako rekoč za lepotne popravke prejšnjega zakona in za iskanje metode, kako ljudem s težavami v duševnem zdravju preprečiti zaslužek in osamosvojitev. Edini način za njihovo osamosvojitev bi bil, da bi se že od samega začetka držali stran od požrešnih društev, zavodov in ostalih socialnih institucij ter iskali službo in stanovanje na lastno pest.
Čeprav so meje med tem, kaj je duševna motnja in kaj ni, še vedno dovolj fleksibilne, predstavlja ta izraz zlato jamo tako za farmacijo in psihiatrijo kot tudi za cel sistem socialnega varstva. Na račun oznake duševne bolezni imajo profit vsi razen človeka, ki dobi takšno diagnozo. Psihiatri so veseli, da jim ne zmanjka strank in da lahko nadaljujejo farmacevtski krogotok zdravljenja s tabletami, socialni delavci pridejo do težko pričakovane zaposlitve na področju rehabilitacije in celo brezposelni hitreje pridejo do prve zaposlitve, če jih Zavod za zaposlovanje kot javne delavce napoti v enega od društev.
Ker gre za mogočno mašinerijo, v kateri je zaposlenih preveč ljudi, ne moremo računati, da gre vsem tem ljudem dejansko za to, da pripravijo ljudi z duševno motnjo do osamosvojitve. Kdo bi potem služil denar na njihov račun, če njih ne bi bilo? In ali si predstavljate, da bi potemtakem živeli med samimi ozdravljenimi norci, ki bi se skupaj z ostalimi zdravimi državljani spustili v tekmo za iskanje zaposlitve? Ker družbeni sistem potrebuje hierarhijo in po Darwinovi logiki privilegira najbolj močne in zdrave posameznike, je v njegovem interesu, da manj zdrave ljudi čim dalj časa zadrži v ozadju in da jih postopoma celo izolira.
Vsak poskus izboljšave ali nadgraditve Zakona o duševnem zdravju s strani vlade in državnega zbora pomeni, da so se določeni ljudje začeli zavedati tržne niše, ki jo ta ponuja. »Navzven lahko prikažemo ljudem, da gre za zaščito in izboljšavo pravic ljudi, ki imajo probleme z duševnim zdravjem, na skrivaj pa bomo na ta račun zaposlili na stotine zdravih ljudi oziroma strokovnjakov, ki bodo imeli nalogo vzdrževati status quo na tem področju.«
V novem Zakonu o duševnem zdravju namreč piše tudi to, da bo obravnava v skupnosti potekala na podlagi interdisciplinarnega načrta obravnave v skupnosti in se izvajala v sodelovanju z različnimi strokovnjaki, medtem ko jo bo koordiniral koordinator obravnave v skupnosti, njega pa bo nadziral Center za socialno delo. Gre za skrbno izdelano mrežo, ki bo postavila zaposlovanje in osamosvajanje ljudi s problemi v duševnem zdravju za korak nazaj na hierarhični lestvici.
Žalostno je namreč, da se v društvih, ki v svojih stanovanjskih skupinah gostijo ljudi s težavami v duševnem zdravju, povečuje število mladih ljudi, starih med 20 in 30 let, ki gredo takoj po odpustu iz psihiatrične klinike skozi oceno sposobnosti opravljanja dela in dokaj kmalu pridobijo status invalidsko upokojene osebe.
Tako imamo v Sloveniji na stotine mladih ljudi, ki se jim zaradi trenutne psihične motnje že vnaprej prepreči kakršnokoli delo. Tudi če bi želeli pridobiti delovne izkušnje na določenem področju in bi delali v nekem podjetju za simboličen denar, bi jim država odvzela pokojnino, ki ponavadi znaša okrog 400 evrov. S tem država poskrbi za pasivnost svojih državljanov, saj jih s simbolično podporo drži stran od priložnosti za lasten zaslužek ter jih dela odvisne od lastnih institucij.
Znani so primeri, da so se ljudje s težavami v duševnem zdravju želeli prijaviti kot prostovoljci na Onkološkem inštitutu in raznih domovih za ostarele, kjer je potreba po tem kadru največja. Najprej so morali plačati 10 evrov za tečaj prostovoljstva, na katerem so dobili simbolično listino o primernosti za delo prostovoljca, potem pa so se jih omenjene ustanove elegantno odkrižale v smislu, da potrebujejo drugačne ljudi za delo z njihovimi pacienti.
Le kako lahko na podlagi vsega tega sklenemo, da živimo v državi, ki podpira ljudi s težavami v duševnem zdravju in jih skuša pripraviti do samostojnega življenja? Konkretni ljudje in njihove specifične življenjske situacije govorijo drugače. Če se navzven trudimo, da bi jih čim bolj asimilirali v družbeno okolje, jim po drugi strani onemogočamo prostovoljno delo in lasten zaslužek, ki je vstopnica za samostojno življenje.
In zakaj neka društva, ki bi v prvi meri morala vzpodbuditi svoje uporabnike k iskanju zaposlitve in lastnega stanovanja, ne naredijo nič konkretnega v tej smeri? Zato, ker kot prvo zaposleni v društvih zaradi lastnih izkušenj ne verjamejo, da bodo ljudje s težavami v duševnem zdravju prišli do službe, in ker je z iskanjem službe in stanovanja povezanih veliko finančnih izdatkov na račun samega društva. Tako se znova zavrtimo v začaranem krogu odvisnosti, ki ne vodi nikamor, še najmanj pa v samostojno in človeka dostojno življenje.
V stanovanjskih skupinah društev, ki naj bi se ukvarjala s kvaliteto bivanja ljudi z duševnimi motnjami, ponavadi prebiva od 5 do 9 ljudi, nekateri izmed njih so tam že več kot 8 let, drugi tam celo umrejo sami in zapuščeni s strani institucij, ki jim vrsto let obljubljajo drugačno nastanitev. Zgodi se, da med njimi pristane kak neozdravljen alkoholik ali brezdomec, ki nima težjih psihičnih težav, jih pa zato povzroča vsem ostalim.
Po drugi strani pa na bivanje v stanovanjski skupini čakajo dolge vrste ljudi, ki bi zaradi narave svoje duševne motnje nujno potrebovale takšno vrsto nastanitve. Ker društva niso dovolj učinkovita pri pripravljanju ljudi z duševno motnjo na samostojno življenje, se pri selekcioniranju, kdo je primeren za bivanje v stanovanjski skupini, čakalne vrste večajo, s tem pa tudi obup ljudi in samomori.
Vse to nam marsikaj pove o zgrešeni in neučinkoviti politiki socialnega varstva, ki poskrbi za vse drugo kot za konkretnega človeka in njegov problem. Namesto da bi se delalo na tem, da se stanovalce v stanovanjskih skupinah postopoma preseli v manjše skupine in se jim zagotovi lastno stanovanje ter finance, se jih namesto tega zadržuje odvisne v večjih hišah pod budnimi očmi zaposlenih, ki namesto njih nakupujejo hrano in regulirajo njihove finance.
Če pogledamo nazaj med ostale pravice, ki jih uvaja nov zakon o duševnem zdravju, lahko vidimo, da je med njimi posebej izpostavljena pravica do zastopnika osebe na področju duševnega zdravja, saj naj bi oseba z duševno motnjo velikokrat bila v situaciji, ko ne more sama varovati svojih pravic. Zastopnik naj bi bil po vsej verjetnosti določen s strani sodišča in ne osebe, ki se ji kratijo pravice, s tem pa bi se zgodba o kršenju človekovih pravic na sodišču tudi hitreje zaključila. Na škodo osebe z duševno motnjo, seveda.
Predlog zakona določa tudi postopke pred sodiščem za sprejem brez privolitve osebe v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda in v nadzorovano obravnavo. Osebo z duševnimi motnjami naj bi v postopkih pred sodiščem obvezno zastopal odvetnik.
Vendar pa vprašanje ostaja, ali bodo s tem resnično znižali število prisilnih hospitalizacij s strani naveličanih zakoncev, ki komaj čakajo, da se po hitrem postopku rešijo svoje boljše polovice in ji poberejo premoženje ali pa skopuških oziroma revnih otrok, ki nimajo denarja, da bi starše peljali v dom za ostarele in jih raje proglasijo za neprištevne?
Tudi glede metod zdravljenja duševnih motenj ponuja nov Zakon o duševnem zdravju številne novosti, da ne rečemo norosti. Medtem ko predlog zakona po eni strani prepoveduje psihokirurško zdravljenje, se lahko po drugi strani zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo in hormonsko zdravljenje uporablja le v primeru, če ju odobri zdravniški konzilij. In če se ta odloči, da klasična zdravila več ne zaležejo, se vam lahko zgodi, da boste na začetku 21. stoletja žrtev elektrošokov.
Prihodnost, ki jo ponuja nov zakon o duševnem zdravju, se lahko kvečjemu primerja s scenariji, ki jih zasnujejo paranoični shizofreniki. Ti so bili s svojim občutljivim zaznavanjem še vedno najbližje realnosti. O tem, da nas preganja svetovna mafija na čelu z zdravniki, farmacevti, psihiatri, socialnimi delavci in ostalimi »humanitarci«, ki nam pod pretvezo altruizma vsiljujejo tuje misli in ideje, ne more biti več nobenega dvoma.
Nov zakon o duševnem zdravju ne bo omogočil več pravic osebam z duševno motnjo, kvečjemu jih bo bolj podredil izdelanemu sistemu kapitala, v katerem sta zdravstvo in socialno varstvo že od vsega začetka do vratu pogreznjena. Kdor bo imel srečo, da bo podedoval nekaj denarja in ne bo padel v pogoltne roke društev in zavodov socialnega varstva, bo imel celo nekaj možnosti, da ohrani mirno in dostojanstveno življenje kljub svojim problemom z duševnim zdravjem.
Vsi tisti, ki ne bodo imeli finančne sreče ali podpore s strani družinskega okolja ter bodo padli v grabežljive roke raznoraznih institucij, ki si jih bodo v nedogled podajale in služile na račun njihove bolezni, pa bodo sredi tega začaranega kroga odšli neslišno v pozabo. Najhuje pri vsem tem je, da se lahko človek na takšen - pasiven in odtujen - način življenja zelo hitro navadi in sčasoma ne zna več drugače živeti.
Zaključimo lahko s tem, da se tudi v zdravstvu in politiki socialnega varstva vedno bolj pozna vladavina kapitala. Ne koristijo nam razne dodelave in izboljšave zakonov, če je vse v končni fazi podrejeno interesom in profitu peščice ljudi, in to tistih ljudi, ki najbolj zagovarjajo fraze, kot so enakopravnost, pravičnost, človekoljubnost in humanitarnost.
Ne bo šlo drugače, kot da se naučimo vzljubiti svoje bolezni in živeti z njimi v sožitju ter upati, da nas katera od institucij ne oropa sredi belega dneva. Tako je začarani krog spet sklenjen. Bolna družba proizvaja bolne ljudi, da zakrije svoj lastni manko, češ: »Poglejte se, kako ste majhni in ranljivi, ko ste zunaj kalupa zdravih ljudi, mi vas lahko popravimo … v zameno pa zahtevamo samo vaše telo in dušo …« Kratko in jedrnato: Uprimo se tej ideologiji in ostanimo nori, saj sistem sam ni ne zdrav ne human …