Ponedeljek, 28. 7. 2008
primozv
Primož Vozelj recenzira novo ploščo kanadskih Wolf Parade (v celoti)...
Ko govorimo o bendu Wolf Parade, se je nemogoče izogniti temu, od kje bend prihaja in njegovi povezanosti z lokalno glasbeno sceno. Montreal je seveda bil in je izjemno plodno mesto, ki z nekaj tisoč kilometrske distance izgleda, kot da iz njega dobesedno bruha glasba raznoraznih žanrov. V zavest poslušalskih množic se je v zadnjem času Montreal zapisal predvsem po zaslugi benda Arcade Fire, ki je v petih letih iz malo znanega indie benda prerasel v eno največjih rockovskih atrakcij. Tesno s tem bendom je povezana tudi zgodba njihovih someščanov Wolf Parade. Nocoj obravnavana plošča je bila posneta v cerkvi, katero so Arcade Fire predelali v snemalni studio, in kar je še pomembneje, Wolf Parade so veliko medijske pozornosti pridobili prav zaradi zanimanja za montrealsko glasbeno dogajanje, ki so ga povzročili Arcade Fire. Po drugi strani pa prav zaradi tega, ker so bili Arcade Fire (v navednicah) »prvi«, Wolf Parade niso nikoli stopili iz njihove sence. In to od njihovega prvega koncerta, ko so Wolf Parade nastopili kot predskupina Arcade Fire, pa vse do danes, ko imata oba benda za seboj praktično identično diskografijo, ki je sestavljala prvenec v obliki EPja ter dve pravi plošči.
Ob že omenjenem dejstvu, da so Wolf Parade preprosto zamudili, je eden izmed razlogov, da je njihova prepoznavnost nekaj velikostnih razredov manjša od v tem tekstu že nekajkrat omenjenega benda, gotovo v tem, da je odnos članov benda Wolf Parade, do delovanja v tem bendu, zelo milo rečeno ležeren. Če jim ob bok ponovno postavimo njihove bolj znane someščane, katerih gonilna sila Vince Butler ter Régine Chassagne, sicer mož in žena, energijo v celoti usmerjata v svoj bend, je z Wolf Parade zgodba povsem drugačna. Wolf Parade so namreč posebni tudi v tem, da sta bend ustanovila člana, ki sta enakovredna avtorja skladb, pevca in kitarista, vsak s precej samosvojim načinom izražanja. Kar najbolj recimo temu zavira Wolf Parade je to, da imata oba frontmana, Spencer Krug kot tudi Dan Boeckner kopico stranski ali bolje rečeno vzporednih projektov, zaradi katerih delo v zgolj pogojno rečeno matičnem bendu neizogibno trpi. Da je od izida prvenca do danes, ko bomo poslušali drugo ploščo Wolf Parade minilo tri leta, se niti ne sliši veliko, če vemo, da je Krug v tem času izdal tri plošče z bendom Sunset Rubdown ter eno z bendom Swan Lake, Boeckner pa prav tako eno ploščo pod imenom Handsome Furs, v katerem poleg njega igra še njegova žena Alexei Perry. V vseh naštetih projektih sta oba frontmana Wolf Parade imela glavno avtorsko vlogo, kar kaže na njuno ogromno ustvarjalno energijo.
Oba frontmana, imata v bendu Wolf Parade že skoraj bizarno popolno enakovredno vlogo. Če sta za prvenec napisala in odpela vsak po šest skladb, ki so se izmenično zvrstile na plošči, sta na plošči At Mount Zoomer to še dodatno uravnotežila s tem, da je otvoritveno in vse ostale skladbe pod liho številko napisal in zapel Dan Boeckner, medtem ko je bilo na prvencu ravno obratno. Pika na »i« tej lekarniško natančni uravnoteženosti je zadnja, deveta skladba na ploščku, skoraj enajstminutna Kissing the Beehive, edina plod skupnega avtorstva, ki pa jo zato od kitice do kitice odpojeta izmenjaje vsak zase.
Tudi na plošči At Mount Zoomer Wolf Parade ne razočarajo in postrežejo z najboljšim, česar so zmožni. V prvi vrsti z odličnimi pesmimi, pri čemer se lirika obeh avtorjev razlikuje vse bolj opazno, a je to po drugi strani velika prednost plošče, saj pesmi kljub precejšnji različnost tvorijo sosledje, ki poslušalca posrka v ploščo in ga izpljune šele ob koncu. Tematika smrti, ki je prežemala vsako poro prve plošče, tokrat ni tako neposredno prisotna, je pa At Mount Zoomer, kljub temu zelo temačna plošča z utrip poživljajočo pikico svetlobe na koncu tunela, katero predstavlja fantastičen glas Dana Boecknerja. Obkroža ga poplava zvokov, At Mount Zoomer, je namreč precej manj minimalistčno zveneča kot njena predhodnica, ob kitarsko rokerski osnovi, pa ji glavni pečat daje kopica zvokov iz klaviatur in ogromno ambientalnih zvočnih delčkov, ki so plod raznih produkcijskih manipulacij, zvočnih efektov ali inštrumentov kot je teremin, ki čeprav skriti nekje v ozadju, povzročajo hipnotično poslušalsko izkušnjo.
Če je bilo v tem tekstu doslej en kup primerjav, z njimi tudi zaključimo. At Mount Zoomer, je po kvaliteti precej enakovredna predhodni plošči Apologies to the Queen Mary, presega vse plošče že naštetih stransko/vzporednih projektov, no kljub temu pa Wolf Parade zaradi nje ne morejo pričakovati večjega pospeška k njihovi prepoznavnosti ali celo popularnosti. In to nikakor ne zato, ker bi bila plošča v kakršnemkoli smislu slaba, temveč ker v širšem smislu glasbeni izraz, ki se ga poslužujejo Wolf Parade in je v zadnjem času doživel precej svetlih trenutkov, z leti, če ne drugega, postaja za širše poslušalstvo vse manj zanimiv.
Komentarji
komentiraj >>