Nedelja, 3. 8. 2008
Bogdan B
Čeprav je že dobrih dvajset let prisoten na evropski improjazz in improfolk sceni, za Beñata Achiaryja ne moremo reči, da je vsaj v Evropi vsesplošno znan glasbenik. Kar je svojevrsten paradoks, saj gre za enega najboljših interpretov tradicionalnih pesmi, kot tudi za izjemnega vokalnega improvizatorja izredne tehnike in toplega ter barvitega glasu. (v celoti!)
* Čeprav je že dobrih dvajset let prisoten na evropski improjazz in improfolk sceni, za Beñata Achiaryja ne moremo reči, da je vsaj v Evropi vsesplošno znan glasbenik. Kar je svojevrsten paradoks, saj gre za enega najboljših interpretov tradicionalnih pesmi, kot tudi za izjemnega vokalnega improvizatorja izredne tehnike in toplega ter barvitega glasu. Na tem mestu se lahko pohvalimo, da je za razliko od nekaterih sosed Slovenija bila ves čas v stiku z Achiaryjevo kariero presežkov, najprej prek Radia Študent, ki se je seznanil z njim že s preloma osemdesetih v devetdeseta in nato še prek koncertov od katerih bosta dva zapisana med najboljše koncerte kar jih je doživela Ljubljana. Eden izmed njiju je bil tudi nastop tria Achiary/Ramon Lopez/Philippe de Ezcurra v mrzlem preddverju Križank pred dvema letoma. A tisti večer so vsi pozabili na mraz.
Kako ne bi, saj gre za enega najbolj zaokroženih Achiaryjevih projektov, ki obsegajo tradicionalno baskovsko gradivo, kot tudi nekatere izjemne pesmi iz zgodovine popularne glasbe. Te v priredbah tria dobivajo energijo in obliko, ki se jim lahko globoko prikloni prav vsak avtor. In spet lahko s presenečanjem ugotavljamo, da je Achiary iskal zainteresirano založbo kar nekaj let in jo končno našel v založbi festivala Les Nuits Atypiques v Langonu blizu Bordeauxja, ki je lani končno posnela gradivo in ga ob koncu leta tudi izdala.
Album je tako skoraj popolnoma odsev koncertov, saj gre za enak repertoar pesmi, le posamezni improvizatorski instrumentali se razlikujejo in vsaj na albumu ne pritegnejo v tolikšni meri kot na koncertih, kjer so vpeti v posamezne skladbe in dihajo z občinstvom. Zato bi bilo morda bolje, da bi bil Avril samo album pesmi v katerih imata tako Ramon Lopez na bobnih kot Philippe de Ezcurra na harmoniki dovolj prostora za improvizacijo in ga tudi venomer izkoriščata. A to je zgolj minoren očitek albumu, ki je vse prej kot povprečen izdelek. Nekako smo že navajeni Achiarijevi intenzivnosti podajanja. Ko ga človek posluša in ob dejstvu da gre za profesorja glasbe na Glasbenem konservatoriju v Bayonnu, ima venomer občutek, da je z glasbo možno živeti in jo doživljati samo stoodstotno. In da vse, kar je manj, niti ni vredno pozornosti, saj le s polno predanostjo lahko razumeš in z vso doživetostjo začutiš glasbenika oziroma njegovo umetnost. Achiaryjeva glasba, tokrat v družbi sotovarišev, je brezmejna, pušča toliko svobode, kot si jo je sposoben poslušalec vzeti in jo tudi uporabiti. Je kot studenec, ki nikoli ne usahne. Je tudi tipičen primer odličnega pevca, interpreta, ki lahko iz izjemnih pesmi stisne še malo več in jih malo toplejše pošlje nazaj v neskončnost kot to velja za Django Johna Lewisa in Lilac Wine Jamesa Sheltona. Po albumu Avril nihče, ki se bo ukvarjal z zgodovino popularne glasbe, ne bomo mogel mimo teh priredb in mimo Achiaryja, danes 61 letnega mojstra, ki se nikoli ni pritoževal, da ima premalo koncertov. Rajši je ustanovil svoj festival v mali vasici nad Bayonnom, kjer je lahko povabil vsakega s katerim je želel nastopati.
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>