Čeprav se je na prehodu iz 20. v 21. stoletje veliko govorilo o potrebi po različnih alternativnih pristopih k obravnavanju duševnih motenj, se je v Sloveniji in marsikateri drugi evropski državi uveljavil psihiatrični model zdravljenja duševnih motenj. Vzrok lahko vidimo v glavnem v tem, da so se nekatere terapije, kot je npr. psihoanalitična, izkazale za zelo dolgotrajne in drage, medtem ko si po drugi strani psihiatrično zdravljenje z zdravili lahko privošči vsakdo, ki ima urejeno dodatno zdravstveno zavarovanje in ki ima pet minut časa za obisk psihiatra.

Slovenija je že dobro desetletje prepredena s številnimi psihoterapevtskimi vejami in pristopi, od katerih lahko omenimo najbolj razširjene, kot so geštalt, realitetna terapija, psihoanalitična terapija, družinska terapija in transakcijska analiza. Pod okriljem Slovenskega inštituta univerze Sigmunda Freuda pa je že dve leti možno po maturi vpisati fakultativni študij psihoterapije, ki ga je do sedaj vpisalo 115 bodočih psihoterapevtov. Vsakdo od njih plačuje na leto okrog 4000 evrov za šolnino in udeležbo na poletni šoli na Dunaju.

Glede na to, da traja študij na Univerzi Sigmunda Freuda najmanj štiri leta, odvisno od tega kateri terapevtski pristop si študent v drugi polovici študija izbere, znaša njegova celotna šolnina med 16.000 in 24.000 evri. Vendar pa v to ni vključena nabava knjig in ostali stroški, ki so povezani s tovrstnim študijem. Tako lahko sklepamo, da intenzivna želja, močna volja in nadarjenost še niso dovolj, da se vpišemo na študij psihoterapije, do katerega so očitno upravičeni zgolj otroci najbogatejših staršev.

Čeprav se nam v naslednjih letih obeta naval številnih šolanih psihoterapevtov najrazličnejših zanimanj in pristopov, pa lahko le ugibamo, ali se bo praksa obiskovanja terapevtov sčasoma obnesla tudi pri nas. Slovenci namreč veljamo za zadržan in skeptičen narod, ki je pripravljen vlagati svoj denar v preverljive in dokazljive metode zdravljenja.

Dokler ne bo psihoterapevtsko zdravljenje tudi v zdravstvenih inštitucijah obveljalo za enakovredno psihiatričnemu zdravljenju, za katerega je dovolj že, če imaš urejeno dodatno zdravstveno zavarovanje, bo obisk terapevta predstavljal drag luksuz, ki si ga bo lahko privoščil le najbogatejši sloj prebivalstva.

Če vzamemo v obzir dejstvo, da lahko za petinštiridesetminutno seanso pri psihoanalitiku, transakcijskem analitiku ali geštalt terapevtu plačamo tudi več kot 50 evrov in da lahko zdravljenje traja več let, se lahko vprašamo, kako bo lahko delavec z minimalno plačo pozdravil svoje duševne težave …

Ker pa so sodobni trendi v družbi zasnovani tako, da imajo največ nevrotičnih in deloma psihotičnih motenj srednji in višji sloji meščanstva, v katerih je tudi največ primerov narcistične in t. i. »borderline« motnje, ki sta zanimivi za prej omenjene terapije, lahko predvidevamo, da bosta tako denar kot duševna motnja ostajala znotraj sloja, ki ju bosta na novo proizvajala.

V nadaljevanju se bomo vzdržali kritike kapitalističnega družbenega sistema, ki proizvaja po tekočem traku tako duševne motnje kot najrazličnejše metode trženja njihovega zdravljenja, katerega uspešnost je odvisna od relativnih dejavnikov. Usmerili se bomo namreč v tri dokaj spregledane terapije, za katere v končni fazi ne potrebujemo niti terapevta niti denarja. Omenjene terapije so hidroterapija, likovna terapija in glasbena terapija.

Kot prvo vzemimo pod drobnogled hidroterapijo. Kot že beseda sama pove, gre za zdravljenje s pomočjo vode. Že stari Grki so poudarjali zdravilne učinke vode za življenje. Grški zdravnik Hipokrat je v 4. stoletju pr. n. št. opisoval zdravilne učinke kopanja v vodi tako za akutne kot za kronične bolezni. V sklop zdravljenja z vodo je uvrstil tudi bolnike, ki so imeli psihične motnje in so iz bazenov prihajali vidno pomirjeni.

Rimski zdravnik Celsus, ki je napisal enciklopedijo medicine, je zdravljenje s kopanjem v vodi nadgradil s posebnimi vajami in masažo v vodi, saj je s tem dosegel večje zdravilne učinke, zlasti so bile vidne razlike pri psihičnem počutju njegovih pacientov. Medtem ko so se egipčanske kraljeve družine kopale v zasebnih bazenih, so Rimljani brisali socialne razlike z gradnjo številnih javnih kopališč, ki predstavljajo predhodnike današnjih wellness centrov.

Vendar pa je moralo »preteči še veliko vode«, da se je v 18. stoletju pojavil pojem hidroterapije tudi v medicini in sodobni znanosti. Nemški zdravnik Sigmund Hahn je eden prvih zdravnikov zahodne medicine, ki je uporabljal vodo v terapevtske namene, zlasti za zdravljenje bolečin v nogah. Za začetnika in utemeljitelja znanstvene hidroterapije velja Sir John Floyer, ki je napisal raziskavo o vplivu hladne in tople vode na človekovo počutje.

Avtorji, ki so se od šestdesetih let do danes ukvarjali z vplivi hidroterapije na duševno zdravje, so ugotovili nekatere prednosti, ki jih prinaša hidroterapija s svojim specifičnim načinom dela. Ameriška zdravnika Wilson in Kasch sta bila tako že leta 1963 pozorna na številna izboljšanja bolnikov z duševnimi motnjami, prav tako je Kraus leta 1973 potrdil, da je hidroterapija pripomogla k znižanju stanj anksioznosti in depresije.

Raziskava, ki je bila leta 1990 objavljena v Journal of Behavioural medicine, je pri štiridesetih osebah že po desetih minutah sproščanja v vodi ugotovila blagodejne učinke in znižanje anksioznosti. Pri vseh osebah je bilo namreč kmalu zaznati padec vseh simptomov anksioznosti, ki so klasificirani v psihiatrični znanosti pod imenom DSM III simptomi anksioznosti.

Hidroterapija nima znanih kontraindikacij pri ljudeh s težavami v duševnem zdravju, nekateri primeri zdravljenja avtizma pri otrocih, ki so se gibali v vodi, pa so se izkazali celo za zelo uspešne. Zato lahko trdimo, da hidroterapija ne more poslabšati duševnega stanja človeka, temveč ga lahko kvečjemu izboljša. Po drugi strani se moramo lotiti obravnave vsakega človeka posebej, saj je vsak zase samostojna zgodba, h kateri je treba pristopiti z različnih vidikov.

Razlogov, zakaj bi hidroterapija oz. hidrogimnastika hitreje odpravila bolezenske znake duševnih motenj in izboljšala kvaliteto življenja tovrstnega človeka, je več: telovadba v vodi manj obremenjuje kosti, mišice in sklepe ter lajša morebitne obstoječe bolečine. Večje fizično ugodje, ki ga prinaša gibanje v topli vodi, in boljša fleksibilnost, ki izhaja iz tega, povzročita, da je za vaje potreben manjši fizični napor kot na prostem. Prav tako pripomoreta k boljšemu psihičnemu počutju in zniževanju psihičnega stresa.

Voda zagotovi upor v številne smeri, medtem ko na prostem sila gravitacije deluje samo v eno smer. Zato lahko opravimo vaje v vodi v polovičnem času, kot bi jih na prostem. Medtem ko na prostem delamo posamezne vaje za določeno skupino mišic in nato vaje za nasprotno skupino mišic, nam voda daje privilegij, da lahko istočasno razgibamo obe skupini mišic, s tem pa prihranimo čas in razgibamo telo v celoti.

Ker ljudje z duševnimi motnjami večinoma težko za dalj časa ohranijo koncentracijo ter najdejo ustrezno voljo in energijo za opravljanje vaj na prostem, bi vaje v vodi v krajšem času ponudile večji iztržek energije, hkrati pa bi zahtevale manjši napor, kot bi ga morali vložiti na prostem.

Ljudje, ki imajo težave v duševnem zdravju, se večkrat neuspešno spopadajo z izgubo odvečnih kilogramov, saj na prostem potrebujejo več energije, da premagajo silo gravitacije, in zato dostikrat zapadejo v začarani krog izgube motivacije in še večjega nabiranja kilogramov. Z minimalnimi vajami, kot je počasna hoja v bazenu, lahko že v eni uri izgubijo do 525 kalorij, medtem ko bi jih na prostem izgubili samo 240.

Ker pa ima voda tudi to čudovito lastnost, da »uravnava« temperaturo človeka, ki je v njej, se v njej ne moremo pregreti ali preznojiti, hkrati pa obstaja manjša verjetnost za poškodbe med opravljanjem vaj kot na prostem, saj voda ublaži morebiten padec. S hitrejšo izgubo telesne teže tako človek pridobi na samozavesti in zaradi vloženega napora gradi boljšo samopodobo, to vse pa pripomore k hitrejšemu zdravljenju in omogoča boljšo kvaliteto življenja.

Hidroterapija, ki lahko vključuje tudi razgibavanje v vodi in vodno masažo, prispeva po eni strani k hitrejšemu celjenju fizičnih in psihičnih ran, po drugi strani pa lahko z njeno pomočjo preventivno vzdržujemo telesno kondicijo in vsesplošno zdravje. Njena posebnost pa je tudi v tem, da gre pri stiku z vodo za katarzično metodo očiščevanja potlačenih čustev, ki bi zaradi dolgotrajne zajezitve načela človekovo duševno zdravje.

Katarzo čustev pa lahko vzpodbudi tudi t. i. umetniška terapija, pri kateri se bomo osredotočili na likovni in glasbeni vidik. Likovna terapija je vrsta psihoterapije, ki skozi likovni medij omogoča primarno vrsto komunikacije s samim sabo in drugimi. V stari Grčiji je že Platon zatrjeval, da je »umetnost norost, ki prihaja od Boga«, medtem ko je Aristotel prišel do zaključka, da so tisti ljudje, ki pokažejo izvrstne dosežke v umetnosti, največkrat melanholične narave. Na začetku 20. stoletja je psiholog Carl Gustav Jung pisal o zdravilnih procesih umetniškega ustvarjanja.

Likovna terapija tako že vrsto let velja za uspešno terapevtsko metodo tako pri travmatiziranih otrocih, ki skozi risanje na neverbalen način izpovejo svoje nezavedne čustvene konflikte, kot tudi pri ljudeh z duševno motnjo depresije, shizofrenije, bipolarne motnje in posttravmatske motnje, saj z njo zdravijo čustvene posledice travmatičnih dogodkov. Medicinska umetniška terapija, ki se uveljavlja zadnja leta in ki jo s pridom uporabljajo tudi nekateri zdravniki, poroča o neverjetnih primerih ozdravljenja avtoimunih bolezni, kot so rak in podobno, ravno skozi vodeno imaginacijo in vizualizacijo.

Psihologi, ki že desetletja delajo z ljudmi, ki so utrpeli vojne travme ali kakšne druge osebne travme iz otroštva, vedo, kako dragocena metoda dela je likovna terapija, saj lahko skozi likovna dela razberemo čustveno stanje, v katerem se nahaja posameznik, hkrati pa skozi likovne simbole, metafore in arhetipe dobimo uvid v travmatični dogodek in njegov bolezenski mehanizem.

Travmatizirani posameznik je tako preko likovnega ustvarjanja, ki zaobsega bodisi minimalistično risanje bodisi kiparjenje oz. modeliranje, na dobri poti, da s svojim delom razčisti z vzrokom svoje bolezni, ki v večini primerov leži v pretekli travmi. Že likovno dejanje samo po sebi lahko predstavlja katarzični proces, ki aktivira tiste centre v možganih, ki so povezani z zdravljenjem.

Tudi glasba po drugi strani vpliva na ljudi z duševnimi motnjami na več različnih načinov: izboljša občutek za vizualizacijo, poveča motivacijo in relaksacijo ter blaži simptome duševnih bolezni, kot je nezmožnost koncentracije in ustvarjalnega dela. Glasbena terapija se je izkazala za posebej učinkovito za zdravljenje duševnih motenj, kot so shizofrenija, bipolarna motnja, depresija, vedenjska in osebnostna motnja, motnje anksioznosti, razne motnje prehranjevanja, organske motnje in motnje odvisnosti.

Emocionalna in ekspresivna narava glasbe pripomore k boljšemu prepoznavanju notranjih občutij, krepi intuicijo, vizualizacijo in domišljijo, kar posledično pripelje tudi do večjih sposobnosti koncentracije, učenja in socialne interakcije. Že stari Grki na čelu s Platonom so prepoznali terapevtsko in pedagoško vrednost glasbe ter pozivali otroke in odrasle k igranju na glasbene inštrumente in plesu.

Pri ljudeh, ki imajo diagnozo težke psihoze, lahko glasbena terapija pripomore k boljši osredotočenosti in prizemljitvi, kar lahko dosežemo z igranjem na glasbene inštrumente in s skupinskim petjem. Obenem pa lahko pripomore tudi k znižanju anksioznosti, socialni povezanosti in fizični aktivnosti. Ker glasbena terapija ne povzroča negativnih občutkov in udeležencu omogoča varno in kreativno okolje, ki ga lahko sam regulira po svojih željah in zmožnostih, predstavlja eno najbolj učinkovitih in nezahtevnih terapij.

Glasbeni terapevt Jody Mackay dodaja, da lahko za »paciente, ki stremijo k višjim nivojem delovanja, glasbena terapija služi kot sredstvo za ozaveščenje nezavednega materiala«. Glasba tako lahko skozi analizo lastnih notranjih občutij in nezavednih vsebin obogati človekovo duhovno življenje in pripomore k razvoju upanja in pozitivnega odnosa v vsakdanjem življenju.

Aktivnosti, ki jih omogoča glasbena terapija, lahko vključujejo pisanje in analizo glasbenih besedil, petje, vizualizacijo, meditacijo, glasbeno improvizacijo, ples in sorodne oblike izražanja samega sebe, igranje na glasbeni inštrument itd. Glasbena terapija lahko poteka individualno in v skupini, vendar je najbolj učinkovita, če poteka v določenih periodičnih intervalih, npr. enkrat ali dvakrat tedensko.

Razne raziskave, ki so nastale na prehodu iz 20. v 21. stoletja v različnih psihiatričnih bolnicah, potrjujejo iste rezultate: pri tistih pacientih, ki so se udeležili glasbene terapije vsaj enkrat tedensko, prihaja po nekajtedenskih seansah do znižanja anksioznosti in mišične napetosti, medtem ko se po drugi strani pokažejo povečana samozavest, boljša samopodoba in občutek za verbalizacijo ter komunikacijo, večja motivacija za delo in zavest o lastnih čustvih.

Glasbena terapija pridobiva iz leta v leto večjo veljavo in jo tako v Evropi kot v Ameriki cenijo psihiatrične ustanove in razni rehabilitacijski centri, društva ter zavodi, ki se ukvarjajo s kvaliteto bivanja ljudi s težavami v duševnem zdravju. Tako izsledki prej omenjenih raziskav kot konkretne izkušnje kažejo na to, da glasbena terapija pozitivno vpliva tako na zdrave ljudi kot tudi na ljudi, ki imajo določeno duševno motnjo.

Pacient s pomočjo glasbene terapije dobi večje samozaupanje in boljšo samopodobo, medtem ko se nivo anksioznosti in mišične napetosti drastično zmanjša, s tem pa se sprostijo zaloge energije, ki so prej služile za vzdrževanje živčne napetosti. Učinke glasbene terapije lahko zaznamo tako na čustvenem, fizičnem kot tudi na kognitivnem in socialnem področju, saj se ljudje s pomočjo glasbe zbližujejo na bazi izmenjave idej, kreativnih asociacij in telesnih ekspresij, kar posledično omogoča boljšo kvaliteto bivanja posameznika.

Na koncu prispevka lahko rečemo, da vendarle lahko najdemo v svoji okolici tudi takšne terapevtske metode in pripomočke, ki na najcenejši, a vendarle učinkovit način lajšajo psihične bolečine. Že sprostitev v topli banji v soju sveč in ob zvokih umirjene glasbe lahko bistveno prispeva k ohranjanju duševnega zdravja, na katerega moramo v teh nestabilnih časih paziti kot na punčico svojega očesa.

Tudi pogovor z najboljšim prijateljem, ki nas pozna bolje od katerega koli psihiatra ali psihoterapevta, je način za premagovanje vsakodnevnega stresa. Če pa se v našem življenju pojavi trdoživ psihični problem, ki že dalj časa najeda naše zdravje in ki nas nezadržno peha v vedno iste konfliktne situacije, iz katerih nam ne morejo pomagati niti naši najbližji, je treba temeljito premisliti, preden se odločimo za določenega terapevta.

Pri tem je poleg cene pomemben faktor pri izbiri terapevta tudi terapevtski pristop, ki mu ta pripada. Psihoanalitično usmerjeni terapevti dajejo velik poudarek na prvih razvojnih fazah otroškega razvoja in so dokaj uspešni v odpravljanju nevroz. Transakcijski analitiki dajejo velik poudarek tako na primarne kot na sekundarne medčloveške odnose in so pozorni na razmerja moči, ki se pri tem vzpostavljajo. Geštalt terapevti zavzemajo integrativni pristop zdravljenja in vključujejo celostno obravnavo telesa in duha. Telesni psihoterapevti, ki vedno bolj prihajajo v ospredje, pa s pomočjo odpravljanja telesnih blokad in mišične napetosti podirajo tudi čustvene in energijske blokade.

Za kateri koli terapevtski pristop se boste odločili, ko boste ozavestili, da imate psihični problem, pa je pomembno, da se zavedate tudi tega, da se nobena sprememba ne zgodi čez noč. Kljub vloženemu času in denarju vam nihče ne more zagotoviti, da boste po dolgotrajni terapiji prerojeni stopili v novo življenje. Vendar pa je res tudi to, da kdor stopa na naporno pot neskončnega spoznavanja samega sebe in svojih psihičnih mehanizmov, redkokdaj obžaluje svojo odločitev.