Sreda, 2. 4. 2003
tomazza
Washington se zahvaljuje Ljubljani za podporo vojni v Iraku. Novico s tem naslovom je danes moč zaslediti v vseh svetovnih in tudi domačih trobilih množičnega diskurza. In zakaj gre? Ameriški kongres je namreč včeraj zvečer objavil besedilo resolucije, v kateri se je zahvalil državam, vključenim v koalicijo za razorožitev Iraka. Dokument so sicer že v petek kakopak soglasno sprejeli v ameriškem senatu, od včeraj pa je potrjen tudi s strani predstavniškega doma ameriškega kongresa. In zakaj naj bi bilo domače protivojno gibanje tokrat za spremembo hvaležno zaenkrat še vedno soglasnim washingtonskim politikom? V prvi vrsti zato, ker je med naštete države, ki podpirajo ameriško vojno v Iraku, povsem črno na belem uvrščena tudi Slovenija.
Washington se zahvaljuje Ljubljani za podporo vojni v Iraku. Novico s tem naslovom je danes moč zaslediti v vseh svetovnih in tudi domačih trobilih množičnega diskurza. In zakaj gre? Ameriški kongres je namreč včeraj zvečer objavil besedilo resolucije, v kateri se je zahvalil državam, vključenim v koalicijo za razorožitev Iraka. Dokument so sicer že v petek kakopak soglasno sprejeli v ameriškem senatu, od včeraj pa je potrjen tudi s strani predstavniškega doma ameriškega kongresa. In zakaj naj bi bilo domače protivojno gibanje tokrat za spremembo hvaležno zaenkrat še vedno soglasnim washingtonskim politikom? V prvi vrsti zato, ker je med naštete države, ki podpirajo ameriško vojno v Iraku, povsem črno na belem uvrščena tudi Slovenija.
Prvo vprašanje, ki se tako samo od sebe zastavlja domačim protivojnim aktivistom in nasploh večinsko nad anglo-ameriškim vojaškim plesom v Iraku nenavdušenim državljanom in državljankam, je, koliko vedno novih in novih laži še lahko prenesemo s strani vsaj do naslednjih parlamentarnih volitev leta 2004 vladajoče hunte? Kar se tiče predsednika vlade Antona Ropa so namreč stvari jasne. Svojo laž, da Slovenija nikakor ni del nobene koalicije vojaškega stroja, ki te dni tudi pred očmi medijskih potrošnikov globalnega množičnega diskurza uprizarja pravi masaker nad iraškimi civilisti, je namreč že kar nekajkrat javno ponovil. Za nekoliko bolj politično premetenega pa se je izkazal njegov politični nestor, ki mu po novem pravimo predsednik države – Janez Drnovšek. Ta je v prvovrstni liberalni maniri na povsem direktno zastavljeno vprašanje odvrnil, da vsaj po njegovem vedenju, domovina v vojni proti Iraku ne sodeluje.
Če so, kar se tiče prvega – torej nosilca slovenske izvršne oblasti Antona Ropa - stvari jasne, si je še ne povsem pravi predsedniški oče naroda Janez Drnovšek dovolj premeteno pustil vsaj toliko političnega manevrnega prostora, da bo še nekako lahko obveljalo, da z zadevami pač ni bil povsem seznanjen. Nenazadnje pa zunanjepolitične zadeve tako ali tako niso povsem v njegovi izključni pristojnosti. Glavno krivdo za zunanjepolitične zablode slovenske države je namreč povsem po ustavi potrebno naprtiti domači Vladi. Oziroma v prvi vrsti njenemu predsedniku Antonu Ropu ter zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu, ki v imenu državnega zbora, ki ga na zunanjepolitičnem področju reprezentira Odbor za zunanjo politiko pod komando Jelka Kacina, izvršujeta in uresničujeta v državnem zboru koalicijsko dogovorjene zunanjepolitične usmeritve države.
Združene države Amerike, ki so pred nekaj dnevi objavile tudi svoje redno poročilo »O stanju človekovih pravic na svetu za leto 2002«, v katerem se jim je že v prvem stavku zapisalo, da je širjenje demokratičnih vrednot po svetu eden glavnih načinov za utrjevanje njihovih nadnacionalnih in ne le varnostnih interesov, pa se v posebni senatni resoluciji zahvaljujejo vsem članicam koalicije za razorožitev Iraka. Posebne ameriške tudi s povsem konkretnimi vsotami ameriških dolarjev podprte hvaležnosti so deležne Velika Britanija, Avstralija, Poljska in Danska, ki so za ameriško nafto pod iraškim peskom v boj poslale tudi lastne oborožene sile.
Naslednje države – posebej deležne ameriške dolarske hvaležnosti – sodijo v skupino osmih evropskih držav, ki so ameriško vojaško prizadevanje za nadzor nad iraškimi naftnimi polji podprle s posebno izjavo. Naslednjim desetim državam Vzhodne Evrope in Balkana, med katerimi je povsem črno na belem tudi Slovenija, pa Združene države izražajo povsem nedvoumno zahvalo, ker so 5. februarja v skupni izjavi - med nezadovoljnim ljudstvom bolj poznani kot Izjava vilnuške skupine – spet povsem nedvoumno zapisale sledeče: »Združene države Amerike so v Varnostnem svetu Združenih narodov predstavile neizpodbitne dokaze o iraških programih razvoja orožja za množično uničevanje, o iraških naporih za zavajanje inšpektorjev in o njihovih povezavah z mednarodnim terorizmom«.
Gre kakopak za iz maket in skoraj desetletje starih obveščevalnih podatkov prirejene dokaze, s katerimi se je pred Varnostnim svetom zaman trudil ameriški državni sekretar za zunanje zadeve Collin Powell. Toda slovensko oblastniško vladno hunto je na laž predvsem pred očmi in ušesi lastnih državljank in državljanov postavil že sam predlagatelj resolucije senator Richard Lugar, ki v ameriškem senatu vodi senatni odbor za zunanje zadeve. V prenesenem smislu torej nekakšen ameriški Jelko Kacin. Ta je namreč povsem brez dlake na jeziku, ko je imel v zobeh nevarne delitve znotraj te dni ne ravno prepričljivo demokratične zveze Nato, posebej poudaril, da vseh sedem bodočih novih članic zveze Nato, med katerimi je potem, ko se je zgodila ljudska volja, tudi Slovenija, podpira s strani ameriških naftnih interesov začrtano vojaško rešitev Iraške krize.
Tokrat smo torej lahko Washingtonu in state departmentskim škricem hvaležni tudi domači aktivisti protivojnega gibanja. Uradni Washington je namreč tudi uradno objavil in potrdil laž domače vladne hunte, o kateri že vse od začetka preventivnega vojaškega posredovanja koalicijskih sil nad Irakom, domače protivojno gibanje poskuša osvestiti čim več domačih državljank in državljanov. Komu torej verjamete? Medlemu mencanju domačih oblastnikov ali uradnim dokumentom ameriškega senata?
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z lažno mirovniško držo na ameriške dolarje upajočih domačih oblastnikov v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>