»Univerza v Ljubljani goji temeljno, aplikativno in razvojno raziskovanje, pri čemer si prizadeva dosegati odličnost in najvišjo kakovost na vseh področjih znanosti in umetnosti ...« Tako je vsaj zapisano na straneh univerze. Poleg tega naj bi delovala na načelih profesionalne odličnosti, akademske svobode, avtonomije v odnosu do drugih družbenih dejavnikov ter v duhu enakih možnosti in solidarnosti.

Svojo avtonomijo pa očitno Univerza v Ljubljani brani na vse kriplje ne glede na to, ali so razlogi utemeljeni ali ne. 18. julija so na UL izdali predlog meril za volitve v nazive učiteljev in sodelavcev in ga podali v javno razpravo. Ta razprava pa je odprta manj kot mesec dni(!), do 15. avgusta. To pomeni, da naj bi se razprava dogajala, medtem ko večina zainteresirane javnosti uživa v namakanju do jajčk na peščenih plažah, iskanju poletnih avanturic in vsesplošnega oddiha od študijskega vrveža.

Na nastalo situacijo nas je opozoril Iztok Fajfar, predsednik slovenskega društva za visokošolsko didaktiko. V pogovoru z gospodom Fajfarjem smo se dotaknili problemov, ki jih UL vztrajno zapostavlja in zanemarja.

Univerza v Ljubljani bi kot najstarejša visokošolska ustanova v Sloveniji morala pokazati kanček dobre volje in biti drugim za zgled. Vendar pa se tudi druge univerze angažirajo v smislu izboljševanja didaktičnega dela profesorjev.

Dobro bi torej bilo, da bi slovenske univerze začele pospešeno sodelovati med seboj. Tako bi na[ visokošolski prostor postal u;inkovitej[i ter seveda kvalitetnej[i in študentu prijazen.

Pogovarjal se je Jure G.