Prva variacija: Naključni mimoidoči

Virtualno življenje postaja v letu 2008 sestavni del posameznikovega vsakdanjega fizičnega življenja. Subjekt je seveda vedno bil virtualen. Ne v smislu virtualne resničnosti, ampak resničnosti virtualnega, tistega, kar se v Lacanovem besednjaku imenuje Realno. Vendar danes končno posedujemo tudi tehnologije, ki nam omogočajo, da to virtualnost nekako tudi 'objektiviziramo'.

Za razlago tega, koliko ta in takšna virtualnost vpliva na naše vsakdanje življenje, nam ni treba iti v znanstveno knjižnico – dovolj bo, da opazujemo naključnega mimoidočega. Predstavljajmo si, da se je ta naključni mimoidoči napotil v neko določeno smer s hitrim korakom. Naenkrat mu mobilni telefon sporoča, da je dobil sporočilo. Postojì, bere sporočilo, izraz na njegovem obrazu se spreminja. Prav tako kot smer njegovega gibanja.

Potem je dobil še en klic, ki ga je prisilil, da še malce korigira svojo pot. In tako naprej. Nekoliko pozneje na delovnem mestu ali ob kavi v kakšnem lokalu, na spletu bo izvedel, kaj bo delal danes zvečer, kje bo naslednji teden, kje naslednjega in tako naprej. Vse si je urejeno zabeležil v svoj dlančnik.

Zdaj pa si predstavljajmo, da je nekoliko pozneje sédel v avto, da bi se odpeljal od točke A do točke B. Med vožnjo je opravil nekoliko telefonskih pogovorov, pri čemer ga je en poziv spet prisilil, da spremeni svojo vnaprej načrtovano pot, tako da na koncu sploh ni prišel do točke B, ampak C.

Med vožnjo do točke B oziroma C je naš naključni vozeči se subjekt prav tako moral opravljati tudi druga opravila: gledati na komandno tablo v avtu, spremljati tekoči promet, brati prometne znake in svetleče signale - kot v kakšni videoigri. Ko je čakal na semaforju, je moral opaziti tudi kakšno sporočilo z oglasne deske ali velikanskega videozaslona, ki je pritegnilo njegovo pozornost. Tako čas najhitreje mine.

In že je večer, čas za sprostitev. Naš naključni opazovani se odpravlja do nekega lokala, kjer prav tako telefonira, deska po internetu, gleda oglasna sporočila in posluša glasbo, ki je prav tako izdelana na računalniku, čudovitem večnamenskem stroju, ki ga uporabljamo tako za delovne opravke kot za zabavo. Prvič v zgodovini imamo namreč stroj, s katerim lahko z enako učinkovitostjo ustvarjamo umetnost, komuniciramo, se informiramo, reguliramo promet ali upravljamo s projektili nad sovražnikovim območjem.

Po tako končanem dnevu se naš naključni subjekt odpravi domov, še enkrat preveri elektronsko pošto, na vrhu svoje spletne strani na MySpaceu vpiše novo geslo: »What comes after MySpace? OurSpace? OutOfSpace?« Na svoji strani v Facebooku pa napiše: »What comes after Facebook? Self-mining?« In zaspi.

Druga variacija: Platonova votlina

Najbolj razvpita Platonova alegorija je verjetno tista, ki je na začetku sedme knjige Države. Zaporniki so od otroštva priklenjeni z verigami v globoki jami. Imobilizirani so vsi njihovi udi, vključno z glavami, tako da lahko ujetniki le strmijo v steno, na kateri vidijo samo sence živali, rastlin in drugih predmetov, ki pa so v bistvu sence paznikov, ki nosijo te oblike.

Edina realnost, ki jo zaporniki vidijo, so torej sence oblik, ki jih nosijo pazniki. Platonov problem je naslednji. Če bi se kak od zapornikov osvobodil in hotel ven, bi njegove oči zaslepila svetloba velikanskega plamena, ki je za pazniki, oziroma svetloba sonca, če bi mu uspelo priti ven iz votline. Posledično bi se mu realne oblike zazdele manj realne kot sence oblik, ki jih je gledal vse življenje.

Tudi če bi se hotel vrniti v votlino, da bi osvobodil svoje ujete prijatelje, je zelo verjetno, da ti ne bi privolili v to, saj ga sploh ne bi razumeli, on pa ne bi več razumel njihovega sveta, ki sestoji iz iger podob na steni. Ta Platonov mit je bil že neštetokrat interpretiran na najrazličnejše načine, najpogosteje pa, kar je tudi razumljivo, iz politične in epistemološke perspektive.

Udomačil pa se je tudi v popularni kulturi. Tako, recimo, filmska trilogija Matrica bratov Wachowski v bistvu temelji na tem mitu, saj Baudrillardov simulaker ni nič drugega kot Platonova votlina, izpeljana do svoje končne konsekvence, za katero je značilno, da na koncu ni jasno, kaj je votlina in kaj je tisto zunaj nje. Pri čemer tisto 'realno' zunaj votline pri Baudrillardu na koncu tudi popolnoma izgine. Realnost je umorjena brez sledi: zgodil se je popoln zločin.

V tem smislu je simptomatično, da film Matrica v bistvu zrcali in pervertira sliko Platonove votline, saj je človeštvo prihodnosti v filmu ujeto zunaj votline - mesto Zion, kjer živijo 'osvobojenci', pa je prav v votlini.

Pa vendar je ta Platonov dualizem, torej delitev na tisto, kaj je v votlini, in tisto, kaj je zunaj nje, precej sumljiv, kar je vedel že Nietzsche. Kot pravi Žižek v filmu Perverzni vodnik čez film, Neov izbor z začetka prvega dela Matrice med modro in rdečo pilulo, med resničnostjo in iluzijo, je v bistvu lažen izbor. Saj virtualno strukturira našo realnost tako, da če bi ga odstranili iz realnosti, bi odstranili tudi realnost samo.

***

Žižek predlaga tretjo pilulo. To je tista, ki nam ne bi omogočila videnja realnosti, ki je za iluzijo, ampak realnost, ki je v sami iluziji.

Ne gre torej za to, da tisto zunaj votline – realno - več ne obstaja, kakor je mislil Baudrillard. Ne gre niti za to, da je votlina – virtualno - brezsmiselna igra senc, kakor je mislil Platon. S sodobnimi tehnologijami se resničnost ne umika, ampak se povečuje po principu: dana resničnost plus umetni svetovi. Vse dokler tisto zunaj votline ne integrira vase tudi samo votlino. Ali obratno.

Danes še ne moremo niti slutiti, kakšen prostor bo to. Ostaja nam samo upanje, da bo šlo za nekakšen brezkončen, odprt prostor in ne za nekakšno velikansko in brezkončno votlino.

Po Platonovi votlini se je naključno sprehajal Bojan Andjelković.