Nedelja, 17. 8. 2008
MarioB
Mario Batelič recenzira ploščo nove, frišne, vznemirljive avant rokerske zasedbe strunarja Marca Ribota in bande Ceramic Dog, ki jo reže po rokersko, jazzovsko, zaide pa še marsikam ... (v celoti!)
* Z vsemi mažami naoljeni newyorški strunar Marc Ribot se je pred kratkim oglasil s svojim, kot sam pravi, prvim rockerskim projektom. Oziroma, če ga spet citiramo, v bistvu ne gre za projekt, marveč za stalni bend, ki naj bi, spet po Ribotu, poizvedel, kaj se bo zgodilo, če odpravi vse pomišljaje v oznakah, ki so krasile nekatere njegove projekte, na primer “punk-latin” Cubanos Postizos ali “punk-aylerovski” Spiritual Unity.
Eden redkih glasbenikov, ki ga cenijo in njegove zvočne usluge najemajo za svoje projekte tako rockerji kot jazzerji– od Roberta Planta do Johna Zorna – se je v novem bendu, triu, ki ga zaokrožata Shahzad Ismaily na basu in Moogu ter Ches Smith za bobni in elektroniko, lotil brezkompromisnega soočanja in sožitja številnih in kar se da raznolikih zvrsti ter zvočnih postopkov.
Funk, “eksotika” (kot so jo igrali v 50-ih letih prejšnjega stoletja), elektronika, tako plesna in novovalovska, kakor tudi avantgardno iščoča, z meandriranimi in razslojenimi zvočnimi teksturami, odkruški južnoameriških tradicionalnih godb, ambiental, hrup, punk, no-wave – vsi ti in še kakšni drugi idiomi se gnetejo in družijo prek kitare v njegovem naročju. Kot vedno, ko gre za eklektičen miks, končni izid ni odvisen le od sestavin, marveč od veščih rok, ki se jih lotijo.
Tukaj Ribot, kot smo od njega vajeni, med stilemi jadra suvereno in poznavalsko ter s posebno pozornostjo za nepričakovan odriv ali zastranitev, tako da vsaki od “uporabljenih” zvrsti doda samosvoj preobrat. Čeprav je že na prvi posluh jasno, da gre za eklekticizem, kakršnega se ne upa lotiti prav vsak, ki zna obračati nekaj akordov in proizvesti nekaj hudih zvočnih efektov, se v novi glasbi našega precej rednega gosta ta eklekticizem izkaže za povsem naravnega in samoumevnega.
Album se presenetljivo – kolikor je sploh ta beseda ustrezna in umestna za Ribota! – odpre s predelavo komada Break on Through Doorsov – mimogrede, edino priredbo na albumu – , ki jo bend odpraši z energijo in zvočno udarnostjo Stoogesov. Tak zagon spremlja tudi ostale komade, tudi tiste, ki plavajo v mehkobnejših vodah alter-popa ali eksperimentalne elektronike, le da se zvočna zgoščenost in raznorodnost uporabljenih ali, raje rečeno, sprevrženih slogov in postopkov le stopnjuje.
Ob Ribotovem večinoma navitem in nabrušenem kitarskem bevskanju k zvočni raslojenosti še kako prispevata ostala dva člana tria, ki z dodatnimi inštrumenti, prej omenjenem Moogu in elektroniki, izdatno napolnita zvok kompleksnejših komadov, za katere se potem zazdi, da jih izvaja mala četica ustvarjalcev hrupa, piskanja in šumenja. A Ribot je še kako premišljeno izbral naslov za svoj bend! Izraz “keramični pes” namreč v francoščini pomeni stanje z(a)mrznjenega občutenja, kakršnega je najti pri psih, tik preden napadejo.
Tako nas bend kar nekajkrat ujame nepripravljene na njihov napad, saj kaki s hrupom naphani epski skladbi sledi popolnoma raznežena, subtilno odigrana balada z zvončkljanjem, pokljanjem in tihimi strunskimi drsajočimi pasažami. Party Intellectuals je tako svojevrsten kompendij glasb, ki so Ribotu in njegovima pajdašoma pri srcu in so jim pisane na kožo. Zaradi premišljeno zloženih komadov oziroma scenarija albuma se raznoliki stili med seboj prepletajo in dopolnjujejo ter medsebojno bogatijo, nikoli pa nimamo vtisa, da gre le za “vajo v slogu”.
Album očitno predstavlja nov zasuk v že tako pestri Ribotovi karieri in samo želimo si, da bo bend res vztrajal. Pred kakim tednom so igrali v bližnji soseščini, v okolici hrvaškega Pulja; po poročanju kolegov nov Ribotov bend res seka. Tako kot ta album, ki te ne more pustiti hladnega; če te že ne navduši v celoti, te omreži vsaj s kakšnim komadom, ne dvomim pa, da se bodo našli tudi taki, ki bodo, navdušeni nad kakim groovy-funk komadom, vihali nosove nad našpičeno rockovsko hrupno ekskurzijo, ki jo je najti na albumu le nekaj klikov stran. A tale Ribotova godbena mešanica se ne da (ali se ne bi smela) užiti po delih, koščkih, fragmentih, saj ravno s celoto pokaže tako na bogastvo zvočnosti v širokem glasbenem polju, ki smo ji lahko priča (če si to dovolimo), kakor tudi na razveseljujoče dejstvo, da so med nami tipi a la Marc Ribot, ki smelo ponazarja, uteleša ali kar pooseblja omenjeno bogastvo. Srečni smo, da ga imamo!
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>