Ponedeljek, 18. 8. 2008
primozv
Primož Vozelj recenzira vročo plesno, novovalovsko, multi kulti in še kaj mešanico njujorškega benda Brazilian Girls z njihove tretje plošče, na kateri gostujeta tudi Baaba Maal in njujorški bobnar Kenny Wollesen ... (v celoti!)
Za začetek par pojasnil. Bend Brazilian Girls prihaja iz New Yorka in nima nobene povezave z Brazilijo, prav tako pa v njem, če smo natančni ni deklet, temveč zgolj eno dekle, ki predstavlja četrtino, oziroma trenutno tretjino zasedbe. Pevka in kot je običaj tudi avtorica besedil, Sabina Sciubba, hči nemško-italijanskih staršev, ki je otroštvo preživela v več državah in se naučila pol ducata jezikov, prispeva s svojo odrsko prezenco in besedili v mnogih jezikih levji delež k prepoznavnosti benda Brazilian Girls. In za tovrsten bend, ki se giblje v pop vodah kjer je gneča neizmerna, je prepoznavnost pomembna kvaliteta, oziroma kar nujen pogoj za obstanek. Najbrž je prav zaradi te, recimo ji, ekscentričnosti, na neštetih celonočnih klubskih nastopih bendu uspelo pritegniti pozornost newyorškega poslušalstva ter legendarne jazzovske založbe Verve, pri kateri so izdali svoje dosedanje tri plošče.
Tretjo, ki je izšla pred kratkim, so poimenovali kar po velikem talilnem loncu kultur, kjer tudi živijo in s tem precej jasno pokazali na vpliv tega mesta na nastanek obravnavane plošče. Brazilian Girls so že na prejšnjih dveh ploščah servirali zelo pisano multi-kulti mineštro, ki so jo na eni strani določala že omenjena besedila v mnogih jezikih, včasih tudi znotraj enega komada ter na drugi strani preplet žanrov, ki niso prihajali zgolj iz nabora zahodne popularne glasbe temveč iz tudi geografsko bolj oddaljenih in v popularni glasbi ne tako pogosto prisotnih praks. Aktualna plošča New York City se od svojih dveh predhodnic razlikuje zgolj v tem, da na njej Brazilian Girls sicer počnejo iste stvari, le da še bolj izkristalizirano in neposredno. Če je precej pogosto, da bend svoje kvalitete najbolj jasno pokaže na prvencu, je bendu Brazilian Girls to uspelo šele na tretji plošči.
Poleg življenja v New Yorku, je na ploščo neposredno vplivala tudi svetovna turneja benda, ki so jo odigrali po predlanski ploščči »Talk to la Bomb«. Tako se kar dve skladbi na plošči St. Petersburg ter Berlin imenujeta po mestih kjer so Brazilian Girls odigrali koncert. No majhno povezavo z Braziljio v imenu benda, pa predstavlja največji med tropikalisti, Brazilec Caetano Veloso, čigar glasba je poleg kanadske indie pop dive Feist bendu predstavljala največji navdih pri pisanju glasbe. Kakorkoli že obrnemo vse skupaj pa je plošča New York City še vedno predvsem pop plošča, s kopico skladb, ki med seboj nimajo neke oprijemljive povezave in so vsaka zgodba zase, oziroma jezik in žanr zase. Plesne tehno štance, kabare, world music in še več, vse združeno na enem ploščku. Tako rekoč za vsak okus nekaj, ki hkrati za redko koga predstavlja presežek.
V splošnem sta največja sovražnika pop glasbe banalnost na eni in pretiran zaigran artizem na drugi strani. Pri čemer je kombinacija obojega dejansko najhujše kar se glasbi lahko zgodi. Težko je reči, koliko je v primeru Brazlian Girls vsa ta »multi-kulti zadeva« iskrena in koliko zaigrana. Za nameček pevka Sabina Sciubba v uvodni skladbi prav provokativno vpraša dve najbolj bistveni vprašanji v zvezi s to ploščo in tudi bendom nasploh »Do you like my accent?« in pa »Did you like my acting?«. No odgovor na ti dve vprašanji, bo tudi v največji meri določil odnos poslušalca do te plošče.
Komentarji
komentiraj >>