Vprašanje, ali je konkretna poezija literarna ali likovna zvrst, je nerazrešljivo in pravzaprav nepomembno, je pa pomembno razumeti, da pripada nekemu določenemu zgodovinskemu avantgardnemu momentu. Nočem reči, da je konkretna poezija mrtva, le da so se njeni postopki precej spremenili, odkar kolaž, tipkalni stroj in kasneje xerox nista edini orodji za sestavljanje ali bolje rečeno razstavljanje pomenskih sklopov v njihov vizualni učinek, ki zamenjuje semantično uporabnost črk in besed.
Vprašanje, ali je konkretna poezija literarna ali likovna zvrst, je nerazrešljivo in pravzaprav nepomembno, je pa pomembno razumeti, da pripada nekemu določenemu zgodovinskemu avantgardnemu momentu. Nočem reči, da je konkretna poezija mrtva, le da so se njeni postopki precej spremenili, odkar kolaž, tipkalni stroj in kasneje xerox nista edini orodji za sestavljanje ali bolje rečeno razstavljanje pomenskih sklopov v njihov vizualni učinek, ki zamenjuje semantično uporabnost črk in besed.
V Kranju so pred dobrim tednom odprli štiridelno razstavo z naslovom Kvadrat elipse. Kranjska likovna scena je danes komaj omembe vredna, a v sedemdesetih in osemdesetih je v kraju delovalo kar nekaj pomembnejših likovnih umetnikov. Iz Kranja je na primer videast Miha Vipotnik. V mestu je deloval tudi predstavnik literarne avantgarde Franci Zagoričnik, komur je ob 75-letnici njegovega rojstva posthumno posvečena tokratna razstava.
Poleg dveh manjših razstavic v Galeriji Domplan in Galeriji bara Pungert sta premišljeno zastavljeni predvsem razstavi v Stebriščni dvorani mestne hiše Gorenjskega muzeja in v Galeriji Prešernove hiše. Prva je popolna katastrofa, druga pa odlična repriza razstave iz leta 1982 z nekaterimi novejšimi deli enega pomembnejših avantgardnih pesnikov.
V Galeriji Prešernove hiše so na samostojni razstavi z naslovom »Besice« predstavili dela konkretne poezije Matjaža Hanžka, ki so nastala v začetku osemdesetih. Hanžek se je v zadnjih dveh letih, odkar ne potroši več vsega časa za zagrizeno in neutrudno prizadevanje za človekove pravice, vrnil nazaj iz sociologije na področje poezije. Ledino pa je oral v generaciji 68' in bil skupaj z Zagoričnikom član Skupine OHO.
Damir Globočnik, ki je spisal tekst k razstavi, je označil razstavo za malo retrospektivo, saj zajema izbor del iz šestdesetih let do najnovejših del. Hanžkova veza s kranjsko sceno je bil predvsem Zagoričnik, z njegovo pomočjo se je leta 1982 predstavil na samostojni razstavi. Če izhajamo iz definicije »značenja«, ki ga je Zagoričnik zapisal ob katalogu razstave leta 1982, potem bomo razumeli tudi, zakaj razstava v celoti odgovarja na vprašanja, ki si jih zastavlja vizualna poezija. »Značenje« pomeni, da kopičenje znakov ni kar njihov seštevek, prav tako predimenzioniranje črke ali znaka, ta je lahko tudi deformirana črka ali docela fiktiven znak, ni le povečana ali pomanjšana črka.
K sodelovanju in obujanju spomina na Zagoričnika je pobudnik memoriala Živko Kladnik povabil številne lokalne umetnike iz različnih področij, da bi v smislu del na likovni koloniji napravili vizualno literarno delo. Rezultati te pobude so bili docela zmazani plagiati, na katerih so avtorji na svoja dela, najsibo oljne slike, fotografije ali drugo, preprosto nalepili fotokopirane črke v tipografiji tipkalnega stroja s citati iz Camusovega Tujca. Kljub popolni mineštri različnih stilov v Stebriščni dvorani, ki nima z vizualno poezijo nič, je vhodni prostor pravzaprav mala poslastica.
V vitrinah so zbrane domala vse publikacije letos umrlih kranjskih pesnikov Bojana Piska in Marijana Štancarja Manósa ter širok opus publikacij Francija Zagoričnika. Vse publikacije so zavarovane v vitrini, kar je škoda. Ne vem po kakšnem ključu in na veliko srečo pa si lahko prebrskamo dve obsežni pesniški zbirki Westeast iz leta 1978. Prva je izšla v založbi Škuc, ki se je takrat kot prostor šele vzpostavljal in pri katerem je imel Hanžek veliko zaslug. Druga pa je izšla na Reki. Obe zbirki, ki sta izšli znotraj mednarodne avantgardistične asociacije Westeast, ustanovljene leta 1978, sta založila Zagoričnik in Kladnik.
Čeprav bi lahko tako Hanžka kot Zagoričnika umestili pravzaprav prej med pesnike kot vizualne umetnike, moramo poudariti, da je namen tovrstnih hibridnih umetniških form ravno v tem, da ne spadajo ne sem ne tja, ampak so samosvoje - tako kot omenjena avtorja.
Stipkano na tipkalni stroj - Ida H.
Komentarji
komentiraj >>